*b*JAMES~PRED TREMI LETI*b*
V prsih me tišči, srce mi razbija. Storil sem napako, zlagal sem se ji, ampak tako bo bolje za oba. Gabriela, moja Gabi more ostati varna. Emily je nevarna, bolj nevarna, kot si lahko človek predstavlja, zato je bolje, da ne ve, da se drži stran od nje, tako kot se je do zdaj.
Morem jo prepričat, da je vse samo sanjala. Potem jo še zadnjič pogledam, njene sinjo modre oči se počasi spet zapirajo.
Vem, da sem storil napako, a tako bo varna, vsaj upam, da bo.


*b*GABRIELA*b*
Telefon mi zapiska. Skočim po konci, kaj za vraga?! James Smith je spet v mestu, že en teden je tu. Dobim klic, James je. Bi ga samo ignorirala? Na koncu se vseeno določim, da sprejmem klic, oglasim se, kratek je: »Ob enajstih bom pri tebi, pridi ven.« Pogledam na uro 22.56, bo res prišel in kaj bi sploh rad od mene po vseh teh letih… Mu sploh lahko zaupam? Najprej mrtva Emily, zdaj pa zvem, da je James že en teden v mestu. Vseeno vzamem, torbico v katero namečem ključe, telefon, denarnico in nož, za vsak slučaj, ne vem, če bo prišel, ali če še mu lahko zaupam. Moj korak je hiter, ko stopam, po stopnicah, a tih nočem zbuditi Jasmine, ki spi. Starši so na počitnicah, jah tako kot se za bogato družino spodobi.
Odprem vhodna vrata, sprehodim se čez verando, do odvoza, kjer stoji James. Lase ima vlažne od dežja, pod mesečino izgledajo, kot, da so zlati, luna sveti na njega. Drugačen je kot pred tremi leti, ko sem ga nazadnje videla, od takrat ko se je izselil iz mesta. Večji je in lepši, lase ima temnejše, njegove poteze na obrazu so bolj izrazite. Najina pogleda se srečata. Živčna sem, v rokah pa trdno stiskam, majhen kuhinjski nožek. Približam se mu. On razširi roke in me stisne v objem, še vedno uporablja isti parfum, njegov vonj, domač vonj. Še vedno me objema in mi v lase šepeta: »Omg Gabi. Živa si, jaz… mene je skrbelo za tebe, sploh si ne znaš predstavljat kako zelo me je skrbelo, samo, da si ti še tu.« Potem pa še šepetaje doda: »Samo, da si še živa…« Odmaknem se iz objema in ga pogledam, leden pogled, oster pogled. S hladnim glasom rečem le: »Lagal si mi… Kako si lahko in zdaj se prikažeš, najprej Emily, zdaj ti« Presenečeno me pogleda, njegov pogled se spremeni, čeljust se mu napne, pogleda mojo roko v kateri je nož: »Wow, Gabi saj ne misliš, da sem jaz kriv za Emily, spusti nož, lahko mi zaupaš.« Pogledam ga v oči, rjave so temno rjave, izgledajo kot neskončno morje temne čokolade brez dna. Nekaj, mi pravi, da mu lahko zaupam, a po drugi strani, mu ne zaupam, lagal je… Ali pa sem si res vse domišljala. In zdaj še prekriva več stvari glede Emily.


*b*JAMES*b*
»Ej, Gabi a si v redu?« jo vprašam. Njen obraz je postal drugačen, prestrašen, bleda je. Ona samo odsotno pokima in reče: »Za tebe nisem nobena Gabi« Pobožam jo po licu, ona še v drugi roki trdno drži nož. Takrat pa, skozi stisnjenje zobe, hladno, jezno in nezaupno reče: »Lagal si!« Njene besede me zbodejo, srce se mi za hip ustavi, ali je izvedela, da je kriva Emily? Da je Emily, kriva za tisto, kar se je zgodilo v gozdu pred tremi leti. Nato še Gabriela doda: »Tu ti ne morem povedat, kaj vem, pridi v hišo, Jasmine je v svoji sobi mela bova mir, staršev ni doma.«
Sledim ji proti vhodnim vratom, stopiva v hišo, ona si sezuje premočene čevlje in sleče moker pulover.
Potem me pogleda, komaj zdaj se začnem zavedat, da se je spremenila. Drugačna je, bolj resna, a še vedno ima sinjo modre oči, rjavo medene kodre, shujšala je in malo zrasla, čeprav je drugačna je ob enem enaka. Njen nasmeh se ni spremenil in njene oči so ostale enake. Še vedno pa v roki drži nož. Po mojih glavi rojijo ideje, a mi je pripravljena kaj storiti, da bi izvedela resnico? A mi še sploh zaupa?


*b*GABRIELA*b*

Sedim na postelji, gledam ga, v roki držim nož: »Nehaj se pretvarjati, vem, da veš več kot si povedal. Vem, da vse niso bile samo sanje. Bila sem poleg. Čeprav se spomnim samo trupla, krvi, tebe in Emily, gozda.« On me samo gleda, zdaj ne prenesem več tega, srce mi bije hitreje, v ušesih mi piska, jeza mi je vre iz mene, začnem kričati. Vse je preprosto preveč za mene, najprej se začnem spominjat tistega dneva v gozdu, potem vidim mrtvo Emily na cesti, zdaj se nenadoma spet prikaže James v mestu in ali je vse naključje, ali ima James res kaj opraviti z z Emilyjino smrtjo. Zdaj se drem na njega, hočem resnico: »Najprej se prikažeš tu, ravno po tem ko je nekdo umoril Emily?!« Malo se umirim, spomnim se, da je Jasmine še vedno v hiši, s tišjim glasom spet začnem: » in za to veva zaenkrat samo midva. In ali me imaš za neumno?! Vem, da je Emily nekaj naredila, tisti dan v gozdu pred tremi leti.«



*b*JAMES*b*
Ura je pred petimi minutami odblia polnoč. Gabriela pa kriči na mene, res prečudovit začetek, zadnjega dneva počitnic.
Gabriela se je res spremenila, vem, da bi moral biti prestrašen ko tako vpije name, še posebej zato, ker v roki drži še vedno nož. A je res samo za samoobrambo? Ampak ne prenesem več tega, z umirjenim glasom začnem: Ej pomiri se vse bo v redu, zdaj bova poklicala policijo, obvestila bova jih, da vidiva skozi okno Emilyino truplo.« Odgrnem zaveso, da bi preveril, če je policija že prispela, če jo je poklical že kdo drug. Z roko, počasi odgrnem zaveso, Gabriela stoji poleg mene. In potem mi obstanejo vse mišice v telesu, srce mi začne razbijati, kri mi požene po žilah. Pogledam Gabrielo, ki je cela bleda v obraz stoji, kot kip. Za trenutek, pomislim, da se bo onesvestila, tako kot pred tremi leti, ko smo bili v gozdu…


*b*GABRIELA*b*
Iz sebe ne spravim niti besede, to kar sem videla, me je presenetilo, ampak ne pozitivno. Presenetilo me je v smislu, slabega, strašnega. Je vse to res ali si spet vse samo domišljam…