PRIJAVNICA:
• Tekmovanje zgodb 1. DEL
• Vzdevek na Pilu: No Name
• Starost: 13 let
• Točen datum kdaj je bila zgodba oddana: 1. 11. 2020

Parker: https://i.pinimg.com/originals/37/7c/a0/377ca0a73e941645295ec9286805cf4b.jpg
Della: https://i.pinimg.com/originals/17/5a/ee/175aeecc07b359efb3b83738cffc5234.jpg
Grad: https://previews.123rf.com/images/scyther5/scyther51109/scyther5110900241/10744414-the-old-castle-ruins-of-ogrodzieniec-fortifications-poland-hdr-image-.jpg
Penny: https://micna.slovenskenovice.si/uploads/83010/danaja-kolumna-micna_large.jpg
Lena: https://www.free-photos.biz/images/people/girls/a_brunette_15-year-old_girl_photographed_in_july_2015_01.jpg


Najljubši praznik Parker Clarke je bila noč čarovnic. Božič, velika noč, rojstni dan, … vse to je bilo v redu, vendar ji je bila noč čarovnic najbolj pri srcu. Sicer bi vsakdo rekel, da se takšne otročarije za petnajstletnico ne spodobijo. vendar je videla čar v vseh teh izrezljanih bučah in skrivnostnem vzdušju. Vedno je zmagala na tekmovanju v rezljanju buč, z vsako leto izvirnejšimi idejami. Lahko bi rekli (in to so tudi govorili), da živi za noč čarovnic. In govorice niso bile napačne.

»Doma sem!« Je Parker veselo zaklicala, ko je s torbo na rami stopila skozi vhodna vrata v veliko družinsko hišo na obrobju Londona.
»Imaš še eno uro do kosila!« Ji je zaklicala mama iz kuhinje, kjer je, sodeč po Parkerinih dobro razvitih nosnicah, pripravljala lazanjo. Parker se je s torbo na rami pognala po stopnicah v drugo nadstropje, kjer je imela sobo, torbo zabrisala v kot in se vznak vrgla na posteljo. Njen pogled je zataval na majhno tablo na steni poleg njene pisalne mize, kjer je včeraj s čitljivimi črkami napisala:
še en teden do noči čarovnic.
»Še en teden do noči čarovnic.« Je sama glasno ponovila, ter se potegnila v sedeč položaj. »Čas za zabavo.« Si je nato zamrmrala v brado ter skočila iz postelje. Odprla je spodnje tri predale velike komode, ter iz njih pometala vse kar je pač bilo noter – in teh stvari ni bilo malo. Ampak vse kar je potegnila iz predalov, so bili okraski za noč čarovnic.

Pol ure zatem je Parker ponosno stala med vrati svoje sobe in opazovala letošnjo umetnino. Na vratih so bili obešeni črno-oranžni trakovi, na policah so se gnetle umetne buče, postelja je bila napolnjena z blazinami v obliki čarovniških klobukov, buč in čarovnic samih. Na mizi je bilo pol ducata lepo razporejenih električnih sveč.
»Letos si prekosila samo sebe.« Je dejala mama, ki se ji je pritihotapila za hrbet, da je Parker poskočila od presenečenja.
»Hvala.« Se ji je zahvalila. »Sedaj pa lazanja, kajne?« Je dejala Parker. Mama ji je samo pokimala. Bila je že vajena, da je Parker vedno zavohala kaj bodo jedli. Odpravili sta se po stopnicah proti jedilnici, kjer je že čakal pogrinjek in ju vabil k pojedini.
»Parker?« Je mama načela pogovor, ko sta začeli jesti. Parker je privzdignila levo obrv in pogledala mamo. »No, danes zjutraj si dobila vabilo, za enotedensko Halloween počitnikovanje na nekem starem gradu tod blizu. Kaj praviš?« Parker je pretehtala možnosti. Če se udeleži počitnikovanja, bo zamudila rojstni dan svoje najboljše prijateljice, ki je dva dni pred nočjo čarovnic. Poleg tega bo izpustila še tekmovanje v rezanju buč in šolski ples za noč čarovnic. Vendar če se ga udeleži, bo ves teden uživala v Halloween duhu, zamudila bo veliko pouka in spoznala ostale Halloween navdušence, prav takšne, kot je sama. Odločitev je bila sprejeta.
»Z veseljem grem, mami. Kdaj točno pa?« Je mami povedala svojo odločitev.
»Čez tri dni. Avtobus te bo pobral ob osmih. Vrneš pa se tri dni po noči čarovnic, to je tretjega novembra.« Ji je mama zdrdrala podatke in Parker je blaženo zavzdihnila. Imela je občutek, da bo ta noč čarovnic nekaj posebnega. In njen občutek se nikoli ne moti.

»Park, pazi nase!« Je mama zaklicala Parker, ki se je z gručo drugih otrok že vzpenjala na avtobus.
»Bom, mama!« Ji je Parker zaklicala nazaj, naslednji trenutek pa jo je množica prerivajočih se vrstnikov potegnila na avtobus. Tam si je poiskala prazen sedež in našla edinega – poleg rdečelasega dekleta, ki je zavzeto brala neko knjigo. Parker je kovček dala na polico nad sedežem in sedla poleg dekleta. »Živijo. Jaz sem Parker Clarke. Ti pa si?«
»Mhm …« Je odsotno zamrmralo dekle, ki je bilo zelo očitno globoko zatopljeno v knjigo. Parker je z očmi oplazila njen kovček, ki je počival na varnem pri dekličinih nogah. Na njem je z velikimi razločnimi črkami pisalo: DELLA MOORE
Parker se je osredotočila knjigo, ki jo je Della brala. Rahlo in čim bolj neopazno je sklonila glavo, ter si ogledala platnice. Knjiga je imela poseben naslov: NOČ ČAROVNIC.
Parker je takoj vedela, da se bosta z Dello ujeli. Sicer ji to do sedaj ni zelo uspevalo, vendar pa Parker občutek nikoli ne vara.
»Della?« Je rekla Parker. Della se je zdrznila.
»Kako veš moje ime?« Je nezaupljivo vprašala in Parker premerila s pogledom. Parker je s prstom pokazala na kovček z imenom in Della se je sprostila. »Ti pa si?« Je vprašala.
»Parker Clarke. Si ti prvič na tem počitnikovanju?« Ji je odvrnila Parker.
»Ja. Vendar pa imam tri starejše brate in vsi so šli na počitnikovanje pri moji starosti, ter se domov vrnili strašansko skrivnostni. Me prav zanima, kaj se dogaja na tistem gradu.«
»Kako se že imenuje ta grad?« Je vprašala Parker.
»Nihče ne ve zagotovo pravega imena. Večina ljudi mu pravi 'Grad smrti' ali 'Grad grozot', vendar že ne more biti tako slabo, da nas vlečejo tja.«
»Kako vse to veš?«
Della je pomigala s telefonom in rekla: »Zahvaljujoč stričku Googlu. Oh, glej! Prispeli smo!« Skozi okno sta se zazrli v grad na bližnjem griču, in ostali odprtih ust. Resda sta o gradu slišali vse najslabše, vendar da jih bodo zvlekli v tako razvalino nista pričakovali.
»To je vendar hujše od lovske koče mojega pradedka!« Je zavpil nek fant v ozadju in ves avtobus se je stresel od krohota.
»No, no, bomo videli kaj boste rekli potem. Nekateri …« Je rekla neka mlada spremljevalka, imela je okoli 25 let. Zadnjo besedo si je zamrmrala v brado, da sta jo lahko slišali samo Parker in Della, ker je stala ravno poleg njunih sedežev. Spogledali sta se.
»To zna biti še zanimivo.« Je Parker zamrmrala Delli na uho. Della ji je prikimala odgovor.
V direndaju so se najstniki spravili iz avtobusa, ki je takoj nato odpeljal nazaj proti mestu. S tremi spremljevalkami vred so se Della, Parker in ostali petnajstletniki odpravili po hribu proti porušenem gradu. Hodili so dobrih deset minut, nato pa se ustavili pred vhodom v ruševine. spregovorila je ena izmed spremljevalk.
»Tako. Tukaj bomo ugotovili, ali ste iz pravega testa za … počitnikovanje. Nič težjega, le priti morate skozi ta porušen prehod v ruševino. Postavite se v vrsto! Nekaj fantov je prhnilo in se postavilo na prva mesta. Parker in Della sta bili nekje v sredini, in sta, kot tudi vsi ostali, radovedno nagibali glave iz vrste, v radovednosti, kaj se bo zgodilo s prvim pogumnežem.
Tja je stopil nek fant, precej višji in zrelejši od ostalih. Ko je zakorakal proti porušenemu vhodu, je nasmeh na njegovem obrazu le še rastel. Nič lažjega, si je verjetno mislil. Ampak še zdaleč ni bilo tako.
Namesto, da bi srečno prišel na drugo stran porušenega oboka, ga je zajela meglica in izginil je. Za eno dolgo minuto je med petnajstletniki zazijala smrtna tišina.
»Naslednji?« Je tišino prerezala ena izmed spremljevalk, ki pa niso bile čisto nič presenečene.
Tako so drug za drugim izginjali otroci v oblaku meglice, dokler ni bila za Dello na vrsti Parker. Odločno je stopila proti oboku, ne vedoč kaj jo čaka. Ko se je zavila v meglico, kot pa vsak ki je poskušal priti na drugo stran, je okoli sebe videla le meglo. Nenadoma je zletela po zraku trdno pristala na tleh, ki pa so bila nenavadno … vroča. Pogledala je okrog sebe. Obkrožala jo je lava, stala pa je na črnem lavinem strdku. Pol metra stran od nje je v zrak švignila brbotajoča lava. Parker se je opotekla in skoraj zletela iz lavine plošče, vendar se je zadnji hip ujela. Pogledala je okrog sebe. Moral je biti način, da pride. Čez. Ampak kam sploh mora? Sto metrov pred sabo je zagledala obris vrat, ki so bila očitno edini izhod tod okoli. Parker se je ozrla navzgor, da bi pogledala od kod je padla, vendar je bilo vse kar je videla strop neke jame, nekaj deset metrov od gladine lave. Parker je že hotela obupati, ko je na stropu jame zagledala kline za plezanje. Vendar ni morala priti do njih – le kako naj bi? Nenadoma pa ji je v glavo švignila nora ideja – vendar druge možnosti ni imela, zato jo je uporabila. Slekla je jopico ki jo je nosila, saj ji je bilo že tako strašansko vroče, ter jo raztrgala na trakove. Trakove je nato zvezala skupaj. Nastala je pet metrska vrv, ki ni niti malo segala do stropa, vendar je Parker vseeno poskusila. V trenutku ko je en konec vrvi vrgla v zrak, jo je prevel nenavaden občutek. Vrv se je vidno podaljšala, ter se na eni od klinov zavezala v trden vozel. Parker je bila do konca presenečena, vendar se ni obirala. Splezala je po vrvi iz svoje jopice do klinov, ter po njih splezala do ploščadi pred izhodom. S ponosom v očeh se je ozrla nazaj na jezero lave, ter stopila skozi vrata. Nenadoma ni mogla več dihati, zajela jo je panika. Potrebovala je vsaj deset sekund, preden je dojela, da je globoko pod vodo. Zaradi panike ji je zraka zmanjkovalo trikrat hitreje, kot bi ji ga drugače. Opletala je okrog sebe, nato pa si je rekla, da se mora umiriti. Obstala je in se razgledala. Pod vodo je videla precej dobro. Želela je zaplavati proti površju, a kaj ko ni vedela, kje je. Vse smeri so se ji zdele enako temne. Iz sekunde v sekundo je imela manj zraka. Nato pa se je spomnila, kaj je nekoč prebrala v knjigi preživetja. Spustila je majhen mehurček zraka iz svojih ust in ga opazovala plavati od ust proti prsim in dalje proti nogam. Očitno je bila obrnjena na glavo. Obrnila se je za 180 stopinj ter se pognala proti površju, ki pa ga sploh ni videla. Počasi je izgubljala še zadnje delce kisika v sebi. Njeno telo ni več zdržalo napora, morala je priti do zraka. V poželenju je na široko odprla usta in vdihnila, nato pa čakala, da ji voda zalije pljuča. Ampak ni se zgodilo nič. Kot, da bi lahko dihala pod vodo. Nasmehnila se je v morsko temo in se pognala proti gladini, ki se je sedaj zdela vedno bližje. Kmalu je dosegla gladino, ter glavo dvignila na površje, ko se je zgodilo nekaj neverjetnega. Kot da površja sploh ne bi bilo. Parker je začutila da voda izginja, nadomestil jo je hlad. Po nekaj sekundah se je zavedla, da sedi v snegu, vsa premražena in brez jopice. Hitro se je pobrala in se stresla od mraza. Razgledala se je. Povsod okrog nje je bil sneg, ni ločila zemlje od neba, kot da bi se vse zlivalo v eno. Prisilila se je vstati ter poiskati izhod, ki bi jo vodil iz tega ledenega pekla. Vožnja z avtobusom in stanje v vrsti, čakajoč na prečkanje se je zdela tako daleč. Parker je bila premražena in si je želela samo počitka. Sedla je na kup snega, misleč, da si bo malce odpočila. Vedno manj jo je zeblo in vedela je, da je to znak podhlajenosti, vendar ni morala narediti koraka več. Nenadoma pa je zaslišala mamin glas.
»Park, ti zmoreš vse, vem da je tako. Le malce se moraš potruditi in uporabiti zdravo pamet.« Parker je točno vedela, da ji je to mama rekla v tretjem razredu, ko je morala pripraviti eksperiment, za katerega je na koncu dobila odlično oceno. Ali so takrat pomagale mamine besede, ali ne? Tega ne vemo zagotovo. Vemo pa, da so Parker pomagale zdaj. Tresoč se je vstala in nadaljevala pot proti vratom na drugi strani snežnega zameta. Le s težavo se je prebijala naprej, saj ji je sneg segal malo čez kolena, vendar se ni predala. Kmalu je dosegla vrata, jih odprla z zadnjimi močmi, ter na pol v nezavesti padla skozi vrata v toplo sobo. Čutila je, kako ji nekaj parov rok pomaga vstati in sesti na kavč. Pogledala je okoli sebe. Tam so bile vse tri vodnice, nekaj petnajstletnikov, ki so očitno opravili izziv, ter …
»Mami?« Je presenečeno zinila Parker.
»Park, dobrodošla med čarovnicami.« Je s prešernim nasmehom na obrazu izjavila mama ter objela Parker.

»Tri vrline; eksperimentiranje s tistim kar imaš, mirna kri v paniki in železna volja. Te tri vrline odlikujejo prav vse čarovnice in čarovnike ki so živeli, živijo in bodo živeli v našem svetu. To ste dokazali tudi vi, prerojenčki, ko ste se uspešno prebili skozi tri uvodne izzive, …«
Parker je ravnateljico akademije za mlade čarovnice in čarovnike slabo poslušala. Po tem, ko so njeni možgani ponovno začeli delovati, je Parker dobila čarovniški klobuk, obleko in metlo. Sedaj je sedela z drugimi 'prerojenčki', kot jim je pravila ravnateljica, v ogromni dvorani, ter samo na pol poslušala ravnateljičin govor. Šepetaje se je pogovarjala z Dello, ki je sedela na drugi strani mize.
»Torej, obstaja popolnoma drug svet, v katerem živijo čarovnice in čarovniki, ali sem samo narobe razumela?« Je Parker šepnila Delli.
»Čisto prav si razumela.« Ji je odvrnila le-ta. »Meni so to povedali starejši bratje, vendar so mi zabičali naj nikomur ne povem kar vem in držala sem se dogovora.« Parker je bila čisto malo jezna na Dello ker ji ni povedala za čarovniški svet v katerem bo odslej živela in čisto malo je bila ljubosumna na Dello, ki je imela tri brate, sama pa je bila edini otrok v družini. Ravnateljičinega govora je bilo kmalu konec in 'prerojenčki' (očitno je bila to beseda za mlade 'prerojene' čarovnice in čarovnike) so se odpravili s svojimi starši v novi dom, v čarovniškem svetu.
Mama je Parker na poti domov razložila, da je njena družina popolnoma čarovniška in da bodo odslej živeli v čarovniškem svetu. Čarovniški zakon je prej to prepovedoval Parker, ki pa je sedaj dopolnila petnajst let in uspešno opravila uvodne izzive treh čarovniških vrlin, kar pomeni da odslej lahko živi v čarovniške svetu.
»In … še eno presenečenje imam zate, Park.« Je rekla mama, preden je zapeljala na dvorišče luštne družinske hišice. »Pridi z mano.« Parker je mami sledila v hišo, kjer je zagledala na temo noči čarovnic okrašeno dnevno, na sredini jedilne mize veliko torto. Tam je bil njen oče, pa stara starša ter neka ženska, stara okoli trideset let, in strašansko podobna Parker. Vse oči so bile uprte vanju, ko sta si segli v roko in se je ženska Parker prestavila.
»Živijo. Sem Penny, in sem tvoja starejša sestra.«

Parker je sedela na kavču v krogu družine in jedla torto, ob igranju Čaropolija (čarovniška verzija igre Monopoli). Kmalu zatem ko je izvedela, da ima starejšo sestro, so ji razložili, da je bila Penny ob Parkerinem rojstvu stara točno petnajst let ter je uspešno opravila tri izzive, ki so jo pripeljali v čarovniški svet, kar je pomenilo, da se nista mogli videti.
»Torej ko postaneš čarovnik, ne smeš iti več v človeški svet?« Je vprašala Parker.
»Seveda lahko.« Ji je razložila mama. »Vendar nismo našli načina da bi vaju spoznali, brez da bi ti razložili zakaj se ne moreta vsak dan videti. Razumeš?« Parker je razumela. Vendar še vedno ni vedela, zakaj je potem Della lahko videla svoje starejše brate.
»To je zato,« ji je razložila Penny, »Ker se nekateri starši tudi po sprejemu v čarovniški svet odločijo otroke obdržati v navadnem svetu. Večinoma je to zaradi mlajših bratov in sester, včasih pa tudi, ker je lahko otrok križanec med navadnim človekom in čarovnikom. Problem je, da čarovniški zakon prepoveduje, da bi ljudje vedeli za nas.«

Ko je Parker ležala v svoji novi postelji v svojem novem domu, v svoji novi sobi, ki je imela, mimogrede, razgled na vse mesto (seveda je bil razgled začaran – živeli so v dvonadstropni hiši sredi mesta), je razmišljala, kaj vse se je zanjo preselilo. Zapustila je svoje prejšnje življenje, ki ni bilo tako slabo, vendar se je s prihodom v čarovniški svet živjenje sprmenilo – za vedno. Vendar je Parker imela občutek, da bo to življenje še boljše od prejšnjega. in Parker občutek nikoli ne vara.



ČEZ NEKAJ LET
»Lena Clarke, za to noč čarovnic greva na prav poseben kraj.« Je rekla Parker Clarke svoji drugorojeni hčerki Leni, ki je pred enim tednom dopolnila 15 let.
»Res? Kam pa?« Je vprašala Lena, ki je ravno nesla kos pice v usta. Parker se je zamislila.
»Novim pustolovščinam naproti.« Je naposled rekla.