Prekine telefonsko zvezo. Glavo zakoplje v blazino v postelji. Spet jo vidi, tiste njene oči v katerih še vedno gori kanček iskrice. Prestrašene temne oči v katerih so se lesketale solze, tiste oči, ki jih je pustil, da so odšle. Zakaj je ni jemal resno. Vedel je, da ni ista kot ostale punce. A zakaj ga je pustila? Če dobro pomisli sploh nikoli nista bila prijatelja. Melina je bila le punca, ki je živela par ulic naprej od njega. In bila je neverjetno lepa.
Glas v glavi ga opomni »bila? Res misliš, da je mrtva?« in potem se v njegovi glavi prikaže še drug ton glasu, »Ja, mrtva je in ti si kriv. Tepec. Pustil si jo, da gre, čeprav si vedel kako je zlomljena!«
Leon si hoče zbistriti misli, a ne more, vedno se v glavi pojavljajo glasovi. In spomini ga vedno vrnejo na tisto drobno iskrico v njegovih očeh, ko ga je gledala. Kako ironično, v ozadju na televiziji se je ravno predvajala reklama s pesmijo Sparks od Coldplay.
In kot, da Leon res nima vrh glave vsega, ga še družina kliče na večerjo. Zagotovo so videli novice, le kakšen je bil njihov odziv ko so videli svojega sina na poročilih predstavljenega kot glavnega osumljenca.
»Hrana bo mrzla!« globoko vdihne in se le odpravi po stopnicah v kuhinjo.
Stol zaškripa ko ga postavi stran od mize, da lahko sede. Na krožnik si nadeva kos mesa v omaki in krompir. Na sebi pa medtem čuti poglede.
Vilico zapiči v krompir in ga zajame in vodi do ust. Kako se je počutila Melina, ko je jedla krompir? Ja, počutila.
Ti si kriv za njeno smrt.
Mogoče je živa.
Ni preživela.
Izginila je kot ti je obljubila…
Njegove misli se prepletajo, glavna tema pa je vedno Melina. O bog, te punce sploh ni poznal tako dobro, a je v njegovem srcu vedno prostor za njo. A je imela v njegov srcu prihranjen prav poseben kotiček.
»Kaj za vraga se dogaja?!« z globokim glasom reče oče. Pa se je začelo. Mama ima že solzne oči, Zoja pa se smehlja, ker še vedno misli, da je njen brat slaven.
»Zoja, pojdi pogledat risanko za lahko noč,« ji reče mama in jo s prekrito gesto napoti iz sobe.
»Iz šole so klicali, potem še iz policije in…« mamine besede se zataknejo.
»Mama kdo je klical?« jo neučakano prekine sin.
»Gospa Dajtlov,« reče oče in si oblizne ustnice, ker ve, da se začenja napet pogovor.
»Preden karkoli rečeta. Nisem je ugrabil ali ubil ali karkoli podobnega, le…« zavzdihne, »le sprla sva se.«
»Ljubček vem, da se to pogosto dogaja v zvezah,« začne nežno njegova mama poglabljati nekatere stvari.
»Ne, o moj bog, ne! Nisva v zvezi.«
»Ni ti treba skrivati, razumela bi v takih letih si. In še ona je tako lepa,« ne ustavi se, nadaljuje temo in v glavi ima vbito svoje mnenje. »In zdaj imajo novinarji popolno zgodbo, ker ponavadi so vedno osumljenci bivši in vidva sta se ravno skregala.« Prime se za glavo. A ta ženska res ne more razumeti, da Leon in Melina nikoli nista bila v zvezi? Pa četudi si je eden od njiju to potihoma želel. A to je spet zgodba za katero drugo poglavje.
»Mami. Nisva. V. Prekleti. Zvezi.«
»Leon, pomiri se, vem, da je vse to novo zate in, da zdaj več nista v zvezi,«
»Draga, prosim nehaj, rekel ti je, da nista v zvezi.« se za Leona postavi oče.
»Boljše vprašanje je: Zakaj si ti osumljen? Nisi bil pri pouku?«
»J-jaz, no bil sem, potem sem bruhal in potem policija in vse,« Leon podatke iz svoje glave kar meče preko ust, sploh niso v kontekstu.
»Govoriš brez repa in glave, a boš povedal kot se spodobi, ali pa ne bomo najeli odvetnika.«
»O-odvetnika?«
»Ja, odvetnika.«
~~
Tisti pogovor se je še zavlekel. Leon je kot mali majhen otrok poslušal vse pridige, z rokami v naročju je pridno kimal. »Jutri ne smeš v šolo, v bistvu ne smeš do nadaljnjega,« reče mama s solznimi očmi.
»Ampak jaz nisem kriv. Nisem! Prekleto saj je sploh ne poznam, zakaj bi ugrabil leto mlajšo punco,«*i* z neverjetno lepimi očmi, prečudovitim nasmehom, ki se redko pokaže na njenem obrazu, prelepimi medenimi kodri… *i*
»…ki živi par ulic stran od mene. Nima smisla. Nisem kriv. Resno mislim. Nimam pojma kje je. Ampak jutri je-«
»Tekma. Vem Leon,« reče oče in svojega sina potreplja po hrbtu.
»Naj gre vse k vragu!« zamrmra Leon, stol porine k mizi, da zaropota in se odpravi proti predsobi. Ven gre.
»Leon, pozno je! Kam zaboga pa misliš, da greš?« prihiti mama za njim iz kuhinje. Prepozno, Leon prezre presliši njene besede in zaloputne vrata za sabo.
Zunaj preprosto stoji sredi odvoza na mrazu, lica ima rdeča, prstov skoraj ne čuti več. Joče, tisti pekoči občutek razočaranja ga žre. Vse je uničil, na to tekmo so se z ekipo pripravljali že celo srednjo šolo. Odkar pomni, odkar ve odbijati žogo in odkar zna teči po igrišču je čakal na to tekmo. To naj bi bil njegov najboljši dan v življenju. Moral bi biti jutri tam, na tekmi. Razočaral je sebe, še bolj pa soigralce, kako naj jim pove, da je njihov kapetan glavni osumljenec pri izginotju dekleta. Občutek ima, da se bo sesul na tla, v sneg in tam zmrznil.
V hišo strmi tako dolgo dokler se ne ugasnejo vse luči v njej.
V žepu mu začne vibrirati mobilnik.
»Ja?«
»Leon Hribar, pričakujemo vas na policijski postaji,« se oglasi glas, ki se mu zdi znan. Saj res ena od policistk, ki ga je ogovorila zjutraj na postaji.
»Ob tej uri?« ozre se na svojo roko na uri, kazalci so ravno odbili polnoč.
»Ja, gre za izredne primere.«
~~
Hvala, da si prebral/a. Pa lepe počitnice vsemmm!