Prestrašena sva planila pokonci in skozi okno opazila staroselce, kako z bobnanjem izvajajo nekakšen ritual. Z Diegom sva se spogledala. »Kaj pa zdaj?« sem ga vprašala. »Očitno nisva čisto sama«. Spet so me preplavili enaki občutki groze kot dan prej. Opazovala sva jih, kako si ogledujejo trupla in ostanke njim neznanega predmeta. Res ni bilo prijetno gledati, kako so začeli zakopavati vsa trupla. Tega nisem mogla več gledati. Skrila sem se pod okno in se zatopila v svoje občutke. Diego je nepremično opazoval dalje. Imela sva srečo, da naju nihče ni opazil. Ko so po dolgem času odšli, sva se soglasno odločila, da na drugo stran otoka ne bova šla. Bilo bi vendar preveč nevarno, saj nisva vedela, kako bi naju staroselci sprejeli. Res sva spoznala, da ostalim, ki so jih našli, niso naredili nič strašnega, a sva se kljub temu bala srečanja z njimi.
Previdno sva se še malo razgledala po otoku in nedaleč stran našla potok s pitno vodo. Že prav pošteno žejna sva je spila več litrov. Bila je tako okusna. Takoj sem se počutila bolje. Sedaj ko sva našla zalogo vode, nama ni bilo več treba skrbeti, ali bova preživela. Imela sva le še eno težavo. Hrana. Kje naj najdeva hrano? Oba sva se strinjala, da je otok prevelik, da bi iskala skupaj in da je bolje, če se ločiva. Diego se je odpravil proti morju in se razgledal, ali je kje kakšna riba, jaz pa sem se odpravila še malo po otoku