*b*1. Poglavje*b*
Pravijo, da na to elitno šolo sprejmejo le tiste, katerih magija je čista in popolna. Jaz nimam niti enega niti drugega, imam pa skrivnost, zaradi katere bi me vsi ti ljudje v mestu najraje videli mrtvo.

Stopala sem po dvorani in moji koraki so glasno odmevali po njej. Na sebi sem nosila čim manj opazna oblačila. Črno obleko s komaj opaznimi vzorci. Žirija, ki me je opazovala, kako stopam proti njim, je strogo čakala, da jim pokažem svojo moč.
“Ime,” sem zaslišala enega izmed žirantov.
“Stella Veyrith,” sem rekla.
“Kakšna je tvoja moč?” me je vprašal temnopolti moški.
Globoko sem vdihnila in izdala močno laž. “Magija svetlobnih odsevov.”
“Pridi in nam jo predstavi.”
Stopila sem pred komisijo in se zbrala.
“Moja moč je trenutno še kar šibka, ampak ko bom še bolj vadila, bo močnejša.”
Stopila sem korak nazaj in poskusila narediti odsev, ki sem ga vadila vsaj eno leto. In še vedno mi je komaj uspelo. Nadaljevala sem s svetlobno kroglo, ki se je razblinila v tisoče majhnih iskric. Že sem želela ugasniti iskre, ko so se začele vrteti okoli mene in se počasi spreminjati v senco.
Srce mi je za trenutek obstalo.
Hitro sem izničila senco, preden bi komisija lahko posumila vame.
Nadaljevala sem z ustvarjanjem magije. Od svetlobnih kristalov, do vseh možnih načinov odsevov. Vsa ta leta sem se močno trudila in vadila za ta dan in uspelo mi je.
Ko sem končala, sem se priklonila in čakala na njihov odgovor. Za trenutek so stopili nazaj in se tiho pogovarjali. Slišala sem lahko svoj srčni utrip in vse okoli mene je utihnilo. Pomislila sem, kaj če ugotovijo za mojo skrivnost.
Obrnili so se nazaj proti meni in zbrala sem se. Starejša ženska je pokimala.
“Stella Veyrith, opravila si test. Sprejeta si na akademijo.”
Njihovi nasmehi so me presenetili. Vsi razen enega.
Njegov pogled je ostal na meni.
In vedela sem, da ve za mojo skrivnost.
Obrnila sem se in odšla nazaj domov.
*
“Mama, uspelo mi je! Opravila sem izpit, sprejeta sem!”
“Sem vedela Stell! Tako sem ponosna nate,” je odvrnila.
Kričala sem in skakala po hiši, še vedno presenečena, da mi je uspelo. Odhitela sem v sobo se vrgla na posteljo in načrtovala vse. Kako se bom pripravila, kaj še moram zvaditi pri močeh do začetka leta in… kaj bom oblekla! Skoraj sem pozabila.
“Mami,” sem zakričala v spodnje nadstropje. “Potrebujem nova oblačila. Lahko greva jutri na trg kaj kupiti?”
Dolgo sem čakala na odgovor. Vedno dolgo premišljuje.
“Bom videla, če bom imela kaj časa. Jutri imam pomemben sestanek z višjimi poslanci za otok.
“Prav!”
Odhitela sem v kopalnico in pogledala svoj odsev v njem. Čokoladno rjavi lasje, sinjo modre oči. Bila sem naveličana svojega izgleda. Pobrskala sem po predalih in zagledala barvo za lase. Odhitela sem v kuhinjo in jo pokazala mami.
“Je to še uporabno?” sem jo vprašala.
Ko je videla kaj držim v rokah so se ji zasvetile oči.
“Si prepričana, da si želiš tega?”
“Ja!”
“Prav, znaš sama?”
Pokimala sem.
“Potem pa kar.”
Bila sem zelo presenečena. Po navadi na te stvari reče ne. Danes je definitivno dobre volje.
Stopila sem v kopalnico, vzdihnila in zaprla vrata.
Po slabih dveh urah sem gledala svoj odsev v ogledalu. Svetli lasje so mi padali po hrbtu in se smehljali novemu videzu. Bila sem… očarljiva, lepa.
Zbrala sem pogum in se šla pokazat svoji mami.
“Joj, izgledaš naravnost… ČUDOVITO! Stell, ta barva ti tako pristaja!”
Nasmehnila sem se in se še nekaj časa nato opazovala v ogledalu. Nato sem odšla da sestrine sobe in potrkala. Odprla sem in majhna deklica z zelo svetlo poltjo je sedela na robu postelje in brala knjigo.
Odkašljala sem se. “Kaj meniš na mojo novo pričesko?”
Ko me je pogledala je tako zakričala.
“STELLA, IZGLEDAŠ POPOLNO! Ali si bila sprejeta?”
“Jaa, Rory, tako sem vesela! Komaj čakam!”
Njen prikupni nasmešek je v trenutku izginil. Obrnila se je in zaslišala sem hlipanje.
“Hej… Si v redu Rory?”
“Ja… samo želela sem si, da bi lahko še več časa preživela s tabo.”
Pogledala me je in takoj so se mi zasmilile njene očetove oči.
Stopila sem k njej in jo objela. “Tudi jaz te bom pogrešala. Večkrat te bom obiskala. Obljubim. “
Z Rory sva že od nekdaj tako povezani. Ko se je rodila sem imela le šest let, vendar sem vseeno vedela da bo živahna, vesela in da nikoli ne bo nehala ljubiti ljudi okoli sebe. Želela sem si biti takšna kot ona, vendar mi ni uspevalo.
Jaz sem bila drugačnega karakterja. Ves čas sem se lagala, se skrivala in se držala zase. Ona pa je bila… preprosto popolna. Večkrat sem jo skrivaj gledala kako se igra, se smeje in samo uživa.
Tudi ko je umrla najina sestra sem jo poslušala ko mi je govorila, kaj misli, da bi Katherine počela če bi bila še živa. Stara sem bila petnajst let, Rory pa komaj devet. Katherine smo pokopali na našem vrtu, da bi se lahko Rory vsak dan pogovarjala z njo. Redno ji je nosila rože, skrbela za grob in ga čistila.
Mene je njena smrt preveč prizadela in odkar je umrla sem drugačna. Prej sem bila skoraj podobna Rory (ampak nikoli enaka kot ona), ko pa nas je Katherine zapustila sem postala samo še bolj… drugačna. Nisem se znala spremeniti in še vedno živim tako.
Ko sem od očeta izvedela za magijo senc sem kmalu ugotovila, da imam to magijo jaz. Povedala nisem nikomur, da ne bi ogrožala še njih. Dneve sem preživljala ob knjiga in iskala odgovore na moja vprašanja, ki sem se jih spraševala že leta, a nikoli nisem našla odgovorov.
*
Ponoči sem imela grozne sanje. Katherine mi je umirala pred očmi, ljudje so odkrili mojo skrivnost in me začeli iskati, da bi me ubili. Kralj elite je celotno vojsko kraljestva nagnal naj me poiščejo. In našli so me. Tik preden bi me lahko ubili sem se zbudila. Hlastala sem za zrakom, brcala v zrak in jokala. Ko sem se umirila sem ugotovila, da so bile to le sanje. In bila sem zelo vesela.
Počasi sem vstala in se pripravila za prvi dan akademije. Uredila sem se, oblekla temno zeleno obleko z vzorci in pregledala, če imam vse zraven. Lase sem si spela v figo, katera mi je uspela… zadovoljno. ​ Za zajtrk sem pojedla le kos kruha in nato sem se odpravila proti akademiji Graven.

guyss i can't. fuul dolg sm cakala da tolee objavimm and i did it. vesela bom usakega komentarja, kritike in lajkecaa. lovjuu so machh :two_hearts: