Ko padaš, padaš in se tega zavedaš. Tako kot se jaz zavedam, da ne bom nikoli sprejeta med svojo generacijo deklet. No, ce imaš srečo in prijateljstvo te nekdo ujame. Najbolj kar sem si želela je samo dobra prijateljica. Ker mi starša nudita vec kot ostalim dekletom njihovi starši, sem zaradi tega izključena in žalostna. Mislim, da sedaj razumete o čem vam govorim. Med tem ko so se Zoja, Julija, Sara in še nekaj ostalih punc hihitale in komentirale posnetke na YOUTUBU sem samo stala tam in čakala na učiteljičit prihod. Nobena ni izjavila:" pridi Lara, pridruži se nam!" ali pa : Lara prideš danes na mojo zabavo?"
Nikoli.
Velikokrat pa slišim iz kota za šolo:" Tista bogata smrklja, taka važička. Me prav zanima kdo jo bo povabil na valeto, če jo bo kdo."
Da ne boste mislili: doma me nikoli ne tolaži ogromen bazen za hišo, ali pa naša sluškinja kakor si ostali mislijo.
Moja edina prijateljica, ki ji lahko vse zaupam je moja psička Roxy. Želim si samo, da bi bila povsem normalno dekle, tudi za ostale, kar pa v mojih očeh sedaj še nemogoče.