Nazadnje...
Strmela sem v moškega pred sabo in ta se je živčno prestopal.
"Hej ljubica..."
****
"Hej ljubica." Sem zopet zaslišala in glas me je predramil iz otopelosti. Spet sem se zastrmela v moškega pred sabo. Bil je srednjih let, a na vrhu glave so se mu že poznali sivi šopi las, ki so mu razmršeno prekrivali del oči. Oblečen je bil v sprane, nekoč modre, kavbojke in preveliko belo majico. Ni bilo videti, da mu bi bilo kaj mar za izgled. Opazila sem kako je v prepotenih rokah živčno držal tri šopke rož. Cvetlice, ki so bile v šopku so takoj pritegnile mojo pozornost. Vrtnice. Bile so vrtnice. Spomnile so me na mojo zgodnje otroštvo, ko sva se z Emo igrali na tople spomladanske dni. Cvetove vrtnic sva si zataknili v uho in se delali, da so to najini uhani. Pri vsemu temi sta naju seveda opazovala mami in oči, ter se pri tem zabavala. V oči so mi nenadoma vstopile solze. Nisem se mogla več zadržati. Moškemu sem planila v objem in glasno zajokala.
On mi je objem vrnil in v zadnjem času se še nisem počutila tako lepo. Tako varno.
"Oči,"
Sem tiho zašepetala in se odmaknila od njega. Videla sem, da so tudi njemu v oči stopile solze.
"Pridi noter,"
Vrata sem še bolj odprla tako, da je lahko stopil noter. Previdno si je sezul čevlje in se oziral naokoli. Pospremila sem ga do dnevne sobe nato pa zavila v kuhinjo in mu natočila kozarec vode. Sedel je v fotelj, odložil dva šopka enega pa podal meni.
"Zate,"
Sprejela sem šopek in se šibko zahvalila, nato pa mu podala kozarec vode.
"Oprosti, lahko ti nalijem tudi kaj drugega. Če želiš mogoče lahko..."
"V redu je Liza. Tu nisem zaradi pijače ampak zaradi tebe, Eme in tvoje mame,"
Me je prekinil, jaz pa sem pogled usmerila v tla.
"Torej rad bi se pogovoril o... saj veš... vsemu,"
Še zmeraj sem strmela v tla.
"Liza?"
Je nenadoma vprašal in mislila sem si kako je z očmi moral vrtati vame.
"Mhm,"
"Si... si v redu?"
Me je vprašal jaz pa sem kot največji osel spet le prikimala in še zmeraj strmela v tla.
"No ja torej... Žal mi je za... khm... vse..."
V tistem trenutku sem bila resnično jezna nase. Kot največji butec sem strmela v tla. Na koncu sem se prisilila, da sem nekaj rekla.
"Hm.. mislim saj je v redu..."
Nevem zakaj ampak v tistem trenutku se mi je zloščen hrastov parket zdel blazno zanimiv, saj sem tako strmela vanj.
"Liza poglej me,"
Začutila sem, da se ne šali in se na koncu s prisilo zazrla vanj. Njegove gozdno zelene oči so strmele v moje kristalno modre. Barvo oči namreč nisem dobila po njemu temveč po mami. To je bila ena izmed redkih stvari v katerih sva si bili podobni.
"Liza, poglej. Vem... vem, da si jezna name. Vem da mi boš težko odpustila ampak zdaj sem doumel, da sem storil napako. Zato sem se vrnil. Ugotovil sem, da nikogar nimam rajši od tebe in Eme," opazila sem, da ni omenil moje mami, "Zdaj sem pripravljen sprejeti krivdo in narediti vse, da me boš imela rada kot očeta. Ker to sem," Če ne bi vedela, da ne smem bi z veseljem klepetela le s parketom. Čeprav to ne bi bil pogovor, temveč tišina. In točno to imam rada. Tišino. A ne glede na to kaj imam rada, sem vedela, da oče od mene pričakuje odgovor. Hvala bogu je rekel še nekaj.
"Zanima me kakšno mnenje imaš o vsem tem? Si jezna name, mi lahko oprostiš?"
Odkašljala sem se.
"Khm mislim... jaz..." zazrla sem se nekam globoko v njegove oči in v tistem trenutku nisem več želela biti tiho. "Ne vem, če ti lahko oprostim... Mislim samo zamisli se. Zapustil si me, ko sem imela šest let! Izginil si! Si predstavljaš kako je bilo meni?! Ali Emi?! Ali mami?!" V tistem trenutku moj glas ni bil več tih. Nasprostno. Skoraj sem kričala. "Mami je bila izgubljena. Vsa ta leta naju je morala preživljati medtem ko... medtem ko si bil ti bogve kje in bogve s kom! In zdaj... in zdaj pričakuješ, da ti bom oprostila?! Da ti bomo vse tri odpustile?!" Iz mene je nenadoma privrelo vse kar sem v sebi držala par let. Vse kar sem si kdaj želela tako povedati pa nisem mogla. Oče me je le gledal z bolečino v očeh. To me je le še bolj razjezilo.
"Ni te bilo! NIKOLI TE NI BILO, KO SEM TE POTREBOVALA!" Nenadoma sem se pognala s fotelja in stala na nogah. Prisegla bi, da sem skoraj žarela od jeze. Oče se je nenadoma šibko oglasil.
"Liza... jaz... jaz..."
Zmanjkalo mu je besed in tudi jaz sem se zopet sesedla. Obraz sem zakopala v dlani in začutila kako mi solze tečejo po licih. Zavzdihnila sem v naslednjem trenutku pa poskočila ob zvoku zvonca. Le kdo je zdaj zvonil?
Vstala sem in si obrisala solze. Upala sem, da je Ema ali vsaj mami. Vrata sem odprla in v tistem trenutku se mi je kamen odvalil od srca. Ema! Ema je!
Takoj, ko je opazila moja rdeča lica in objokane oči se je njen obraz namrščil.
"Liza! Kaj za božjo voljo se je zgodilo?!"
Objela me je in za nama zaprla vrata.
"Kaj se dogaja? Liza?!"
Pogledala sem jo v oči.
"Mislim... jaz... jaz..."
Poskušala sem se izogniti direktnemu odgovoru a na koncu sem pe zavzdihnila.
"Ah... oči... khm... oči je prišel..."
Prisegla bi, da so ji oči skočile iz jamic.
****
Hey!
Kako ste? Vas je nov del kaj razveselil? Upam da heh. Upam da vam je zgodba všeč in res se ne bi branila kakšnega lika ali pa komentarja<33
Lepo se imejte<3