pac to je 4.del upam da bo fajn, uzivite
________________________
Na nestabilnih nogah se ozrem naokoli. Obkrožajo me visoka drevesa. Počasi se bliža pomlad in na drevesih sem zagledala majhne drevesne popke, iz katerih bodo kmalu zrasli zeleni listi. Nisem se zavedala, da se dani dokler mi ni v oči posijal močan zlat sončni žarek. Osuplo pogledam čez labirint drevesnih vej in zagledam velikanski zlati polkrog. Sonce. Svoje dolge žarke je stegovalo po celotni pokrajini, ki so jo moje oči lahko zajele. Travnik in drevese so žareli zlato. Obstala sem in samo zrla v prizor pred mano. Nikdar nisem tako zrla v naravo, nikdar je nisem ozrla v taki luči kot sedaj. Kot, da bi zdaj gozd in travnik bil z mano, ne pa, da se bi se samo prilagajala meni. Čutila sem vsako celico v mojem telesu, čutila sem kako se se mi mišice v rokah zategnile, ko sem skrčla pest. Čutila sem kako mi kri buta po žilah. Nenadoma se obrnem, ko zaslišim glasove težakov ob vozu.
Vsi trije so bili na nogah v sekundi, ozirali so se naokrog kot nori. Zgleda sem se prej, ko sem brezsmiselno buljila v sonce premaknila za več korakov naprej. Eden me je zagledal in zdirjali so proti meni. Zaklela sem in stekla v gozd. Mislim kot, da bi mi sploh uspelo, ampak poskusila sem.

Noge sem imela še vedno zavezane, enako roke. Spotikala sem se ob korenine in kupe zemlje. Toliko o tisti lepi naravi. Bili so meter za mano. Dirjala sem, kakor v življenju še nisem. Noge sem dvigovala visoko, kakor mi je vrv dopuščala. Začutila sem valovanje zraka za sabo, ko je največji od njih iztegnil roko, da bi me zgrabil. Zmanjka mi tal pod nogmi. Zakričim a krik se zgubi v zraku. Slišim samo brenčanje. Hočem se ga znebiti premknem se. Zakaj je vse tako flourescentne barve? In oh, kako so dišali bljižnji popki na drevesih! Premaknem se proti dišečim vonjem. Čisto sem pozabila, da me še vedno lovijo. Ko se premaknem se brenčnje ne odmakne. Kot bi se me držalo! Kaj če se me? Ali je to mogoče... Ne, ni. Kaj je z mano?, pomislim. Šele zdaj se zavem, da trije orjaki okoli mene zrejo pred sabo kot, da so padli z lune. Premaknem se v levo in desno. Začnem cikcakati pred njihovimi obrazi. Ni odziva, samo zbeganih obrazov se gledjo.
"K-k-kaj?'' reče en.
Prisežem, da je zamomljal: "Kar izginila je." Čeprav je rekel po kavkarsko.
Mislim, če me ne vidijo potem sem lahko brez skrbi. Kajne? Mirno se premaknem proti veji. Premikam se tako... Čebelje? Am-pak, to vendar ni mogoče. Pristanem na veji. Moški se počasi obrnejo in se še bolj počasi vrnejo nazaj. Umirim si misli in grem čez dogodke. Torej zbežala sem, nato zrla v sonce in tisti občutek je bil tako, čuden a prijeten, kot bi me polnil, potem so me začeli loviti in kar, ne znam več opisati tega, kar se je zgodilo potem. Skoraj mirno izdihnem in se sprostim. Padem z veje in vrnil se mi je glas. Hitro zadušim krik, ki se mi je hotel izviti iz grla. Pristanem na tleh in boli me trtica. Ni brenčanja, ni prijetno sladkih vonjav, ki bi me vabile, ni flourescentnih barv in imam roke pa noge. In ne letim naokoli kot...pač čebela. Spet sem normalna jaz, v človeški obliki.

Se nadaljuje...
___________________
upam da je dobr