2. POGLAVJE


Tiste poletne noči ni uspela zaspati. V zadušljivi sobi se je nekaj časa premetavala med natrganimi odejami ter dvigovala drobne delčke prahu in med njimi ujete pršice. Malo preden je zora obarvala njeno skromno ležišče rdeče, se je odpravila v skupno kopalnico, da je opravila svojo potrebo. Bruhanje jo je presenetilo preden bi se lahko nagnila nad vedrom. Če ne bo počistila, ji bo lastnik gostišča povišal najemnino, ki jo je že zdaj komaj dohitevala. Sprala si je usta s postano vodo ter poiskala najbolj sivkasto brisačo, kar jih je premogla krčma. Delčki zajčje enolončnice so se hitro vpili v nacefrano blago. Poiskati si bo morala zgodnejši zajtrk, drugače se bo onesvestila. Samo še to ji je manjkalo, da ji ukradejo zadnje prihranke in težko pridobljeni zvitek. Brisačo je zalučala v suho korito, ki je po okvari služilo kot koš za umazano perilo. Smrad s pivom politih cunj je že tako ali tako silil v nosnice, zato bruhanje ne bo pritegnilo pozornosti. Služabnica še ni zamenjala včerajšnje vode za umivanje, zato je bila zdaj mešanica temnih barv. Nagnila se je bližje in preverila, da se v mešanici barv ne svetlika zelena kri stražarjev, ki jo je včeraj na hitro sprala v že takrat umazani vodi. Med drgnjenjem s hitrimi in kratkimi potegi je sprala smaragden pridih s trakov in maske, tako da so bili zdaj neprivlačno sivi. Jutri dopoldne jih bo še enkrat sprala, ko bo voda najbistrejša in bodo vsi gostje po opravkih. Čiščenje bfajskih frakov ne bo pritegnilo pozornosti, bolj jo je skrbela žalna maska, srp in nož, ki so jo čakali pripeti pod posteljo.

Za vsak primer si je še enkrat sprala obraz in usta z vodo za pitje ter se odplazila nazaj v svojo sobo. Ko se je znova pogreznila v trdo žimnico, je tuhtala, kako bi dan čim bolj zapravila. Zvitek je mislila pustiti zavitega v plašču, ki ga je zložila v nizki kredenci. Počakati bo moral do jutri, vendar do takrat ga ni imela namena preučevati. Že četrtič ta dan je preklela bogove in Njega – še posebej Njega – za povrh pa še nekaj izbranih osebkov, ker ji niso namenili pogojev, da bi se naučila branja. Črna ilustracija ji je samo potrdila, da je pravi. Poleg svetleče figure in nekaj znamenj, katere oblike se je bila primorana naučiti na pamet, ni znala razbrati nič novega. Pomela si je oči, da bi izbezala zaspančke in si izostrila pogled. Kljub temu da ni bila zaspana in se ji ni ljubilo poležavati še uro ali pol. Za njo je bila dolga neprespana noč. Preden se je po stopnicah spustila v spodnje nadstropje, je še preverila oblečeno krilo ter se večkrat prepričala, da je packarija le strjeno blato in ne kaj drugega.

''Uredi si lase!'' je izza točilnega pulta zalajala gostilničarjeva žena.
Ni bila pri volji, da bi si s prsti šla skozi kodre. V odgovor je le zamomljala, da gre po zajtrk, in se v ravni črti namenila proti vratom. Ženska je morala pustiti loščenje mastnih kozarcev za vino, saj jo je ustavila tik preden bi prijela za kljuko.
''Ne moreš taka hoditi po svetu!'' ji je namenila strogi pogled izpod košatih obrvi. ''Spravi to gnezdo že enkrat v red,'' ji je ukazala in pomolila trak za lase.
Nejevoljno ga je sprejela in si začela urejati razrahljan čop, ko ji ga je solastnica gostišča izpulila iz rok. ''Mlada ženska si. Nauči se skrbeti zase, drugače te noben moški ne bo povohal,'' ji je med zategovanjem las pridigala. Kayla se je spraševala, kaj bi rekla, če bi povedala, kako v resnici skrbi zase. ''Preden se dobro zaveš, imaš že povešeno kožo in upadle ustnice. Moški imajo radi mlada in lepa dekleta.'' Ob tej opazki zavije z očmi. Če je zaznala njeno kretnjo, njen glas ni pokazal užaljenosti. ''Pojdi na Veliko tržnico ali gostišče v ugledni četrti in se nastavljaj. Zagotovo bo …''
''Ne hvala,'' jo je odsekano prekinila. Že davno se je odločila, da se tako nizko bo spustila. Ne misli se igrati kurtizane ali vaditi v spalnici. Proti svoji volji se je stresla. ''Pa lep dan vam želim!'' je še mimogrede navrgla čez ramo. Preden bi jo lahko zadržala, je stopila na prvo kamnito ploščo. Njen pogled je na hrbtu čutila vse do konca ulice.


Kayla je vedela, da bi morala ceniti njeno pozornost. Morala bi se ji zahvaliti, čeprav so bili njeni nasveti … grozni. Ne vsi, ampak večina. Ni ji zamerila. Življenje v Dowellu – pa tudi drugod po celini – ni bilo enostavno. Trgovci in obrtniki so imeli odpor do zaposlovanja žensk, večinoma so bile hišne gospodinje ali varuške, vendar je število delovnih mest bilo omejeno. Zaradi dvigajočega davka je celo višji sloj odpustil nepotrebne delavke, da so si lahko privoščili omembe vreden obrok. Naivna je bila, če je mislila, da bo navkljub pomanjkanju in vrtoglavim cenam našla jutranji prigrizek. Vseeno ji bo sprehod skozi mestni center dobro del. Prevetrila si bo možgane, se vsaj za slabo uro znebila vonja po neumitih telesih ali v najslabšem primeru gradila alibi. Nespametno bi bilo poležavati do opoldneva, ko pa je nek določeni vlomilec zvečer ukradel nek določen zvitek. Sovražila se je zaradi tega, sovražila je ustrahovanje, pretepe in krajo, v katere se je spustila. Ni bilo pravično; ne do nje, ne do ostalih. Obstajala je še ena možnost. Če nisi bil tat ali morilec, si zašel v prostitucijo. In upal, da te bo katera stranka dovolj vzljubila, da bi te vzela za daljši čas. Ne, ni se mislila prodati butastim bogatim dedkom, hrana in streha nad glavo gor ali dol.

Nizek mestni postopač se ji je nevarno približal, zagotovo da bi jo oropal ali le za zabavo spotaknil. Bistro se je ustavila in se zagledala v kričeče rdeče obleko, ki je visela na leseni lutki za izložbenim steklom.
''Kaj pa počne mladenka tako zgodaj čisto sama, ha?'' je rekel.
Ustnice je oblikovala v nemo kletvico. Včeraj se je morala zameriti bogovom, ker so ji že zgodnje jutro zagrenili z dvema neprijetnima pogovoroma. Ni dvomila, da ni po naključju imela pogovora z gostilničarko in v pičlih nekaj minutah še srečala cestnega pijančka.
Takim srečanjem se je do sedaj spretno izogibala, večinoma do njih sploh ni prišlo. Morala si je priznati, da ni ravno privlačna, zato ni noben s pogledom na njej ostal več kot trenutek. Ponavadi so z očmi le zaplavali čez njo in se niso posebno zmenili. Ni jim zamerila, celo ugajalo ji je. Tako si je nakopala manj težav.
Leno se je zasukala proti nadležnežu in privzdignila obrv: ''Se ne bi smela sprehajati?''
Vlažne ustnice so se mu razširile v osvajalski nasmešek in razkril je od cenene pijače zaudarjajočo ustno votlino. Močno se je morala potruditi, da se ob pomanjkanju zob ni zdrznila. Njegov izraz ni pomagal, prav tako jo je njegova bližina sama odbijala.
''Ne, ne, seveda ne,'' se je zahahljal in namuznil ''Mladenke morajo biti samostojne.'' Poznavalsko jo je pogledal preden je dodal: ''Take so najboljše.''
Želodčna kislila se ji je dvignila. Najboljše. Ko da so predmeti, s katerimi se lahko po mili volji igraš. Potrudila se je, da se ji groza ni zasvetila v očeh. Opomnila se je, da so na ulici tudi drugi ljudje, večinoma prodajalci zelenjave, ker so se ostali zbirali na Veliki tržnici.
''Oh, me veseli,'' je zaigrala dekliško nedolžnost in naivnost. Želela se je hitro posloviti in jo popihati, a je zmanjšal razdaljo in pomignil proti elegantni obleki.
''Dober okus,'' je rekel ''Drag.''
Prhnila je. Če jo je misli oropati, zakaj zapravlja dragoceni čas z besedičenjem? Njena preprosta rjavkasta brez podkrila je že na daleč opozarjala, da je suha.
''A sam imam raje rumeno,'' je rekel in pokazal na obleko z velikim izrezom pri vratu ter levem stegnu. Kayla je dvomila, da bi jo na ženski rad videl le zaradi barve. Znova se je zazrla v rubinasto rdečo. Ramena ni pokrivalo blago temveč gosta črna čipka, debel žamet je v trikotniku segal vse do vratu, kjer ga je objemal z elegantno ovratnico. Pri bokih je bilo malo nabrano, zato bi ji upala staviti, da je je to eno udobnejših kosov oblačil v izložbi. Krilo ni bilo primerno za pohajkovanje po umazanih cestah, je ugotovila, saj je segalo še dober palec čez gležnje. Drobnejši gospe bi se čipkasti rob vlekel po tleh in se umazal z belih prahom.
''Morda,'' mu je odgovorila. Zasukala se je k sogovorcu in mimogrede povečala njuno razdaljo. ''Navkljub prijetnemu pogovoru, vas žal moram zapustiti. Ujeti želim sveže ribe, da jih bom otrokom pripravila za kosilo,'' se je izgovorila.
Če ga je omemba potomcev presenetila, tega ni pokazal. Namesto začudenja se mu je ksiht prikradel poznavalski nasmešek. ''Vaš mož je že znal izbrati pravo soprogo.'' Za nameček je še pomežiknil.
Zbrala je vse svoje dostojanstvo in mu odgovorila s prikupnim nasmehom, preden se je mehkih kolen odpravila proti Veliki tržnici. Njegovo poslovilo je medlo slišala in se bolj posvetila umirjanju razbijajočega srca. Ne sme več tako pogosto omadeževati bogov, kajti v nov dan so ji pripeljali ravno osebo, s katero ni želela opravka.
Noge so jo same vodile proti Veliki tržnici.



*****

Živjo,
hvala, da si si vzel čas in prebral mojo zgodbo – vsak ogled, všeček in komentar mi ogromno pomeni. Tokrat malo daljši del :) Upam, da vam je bil všeč in da se vam bi preveč vlekel. Vesela bi bila vsakršne kritike in idej za izboljšavo, saj lahko le tako napredujem.
Ali sta bila pogovora realistična / tekoča? Kakšno se vam je zdelo opisovanje (npr. oblek)?
Hvala *b*volkec*b* za čudovit komentar v prejšnjem delu. Res cenim, da si vzameš čas in napišeš svoje mnenje. <3
Lepe praznike vam želim. Nadaljevanje kmalu pride!
Clara