Zaslišim budilko. Obrnem se na levi bok in jo z roko ugasnem. Pogledam na uro. »Jenny.« Ji zašepetam. Ta se ne odzove. »Jennyfer!« Nato malo glasneje rečem. Vržem ji blazino in naenkrat se zgane. »Kaj je?« Nekoliko zaspano reče. »Poglej ura je devet. Danes ob desetih se zberemo pri učiteljici. Mi pa potrebujemo še tiste predmete.« Ji razložim. Zamišljeno me pogleda in prikima. »Grem zbuditi fanta.« Reče. Jaz se hitro preoblečem. Vzela sem dolg pulover in hlače ki so kar tople. Zaslišim korake z gornjega nadstropja. Dol pricapljata lev in Tit z njima pa je prišla tudi jennyfer. Fanta sta imela čisto skuštrane lase bila sta pa v spodnjicah. Na sebi sta imela le še majico. »jutro!« pozdravi tit. Nasmehne se mi. Zardim ko pravkar zrel paradižnik. Uh, neprijetno. Lev še čisto zaspan odkoraka v kopalnico. Vsi se hitro uredimo. Vzela sem denar in že smo stekli iz hiše. Na zemljevidu ki ga je vzel lev je bilo narisano da moramo po tej makadamski poti do mesta. Pokazala sem jim pot po kateri moramo. Začeli smo teči, da bi čim hitreje prišli do mesta. Akadamska pot se je še kar nadaljevala. Čez nekaj časa smo že zagledali mestna vrata, uhod v mesto. Na pogled je bilo zelo nenavadno celo malce čudaško mestece. Na uhodu sta čakala dva zelo nenavadna majhna moška, izgledala sta kot škrata imela sta poveznjene kape oblečena sta bila v dolga ogrinjala. Ogromni škorenjci so jima segali vse čez kolena. Pristopili smo do prvega gospoda na desni. »em, pozdravljeni!« je pozdravil Lev. »Zdravo. Zakaj ste tu?« je mrko rekel vratar. »prišli smo kupiti pripomočke za ekskurzijo. Poslala nas je učiteljica Mollie...« v zadregi odgovorim. »aha, če je pa tako pa kar naprej.« je povzdignil obrvi desni škrat in odprl vrata. Previdno smo stopili naprej. Ogledovala sem si stojnice pa trgovine z raznimi pripomočki. Pogledala sem na seznam in ga pokazala še Titu ki se je nagnil k meni. Na seznamu je bila trgovina Pri Zochinu. Ozirali smo se po ulicah da bi le ozrli trgovino. Naekrat res vidim trgovinico. Pogledam k denarju in izbuljim oči. Naenkrat niso več dolarji ampak so se spremenili v nek denar poimenovan Sald. Imeli smo 100 saldov. Vstopili smo v trgovino. Starček je pristopil in z rezkim glasom spregovoril. »zdravo mladina! Kako lahko pomagam?« vljudno nagovori. »radi bi govorili z gospodom Zochom. Kakor vemo, je on lastnik trgovine. Radi bi govorili z njim.« je razložila Jennyfer. »aha… tako… jaz ga pa zelo dobro poznam.« se je zjasnil obraz gospodu. »kaj res? Bi lahko govorili z njim?« se je razveselila jenny. »Oh, to pa ne bo potrebno. Saj je tukaj.« se je namuznil starček. »hočete reči, da ste vi gospod Zochen.« sem upala. Prikimal je. »radi bi kupili…« je začel tit a ga je gospod Zochen prekinil. »samo list papirja mi podaj pa mi bo vse jasno.« se je prijazno nasmehnil gospod Zochen. Podali smo mu list. Lastnik trgovine se je začudeno zazrl v list. Nato ga je obrnil in se še bolj začudil nad zemljevidom. »saj vemo… niste edini ki ste se začudili nad tem.« razloži Lev. Zochen nas je premeril z mrzlim, zastrašujočim pogledom. »kk k kje ste dobili to?« izjeclja. »učiteljica nam ga je dala za ekskurzijo.« prestrašeno razložim. Zelo me je zaskrbelo. »Tega je že 13 let. Tole je prekleto. Ampak nimate poti nazaj!«


Hi! tu je 3. del. idk full kratk del. no rada vas mam:kissing_heart:!
vaša Kaki:sparkling_heart: