Po 10 minutah kujanja sem pogledala v vrečko. Vzela sem škatlico s telefonom. Usedla sem se na posteljo...
Na nogi sem čutila nekaj... Mokrega?
Oh, saj res, jokala sem se.
Previdno odprem škatlico, iz nje pa vzamem telefon. Takoj ga "odklenem". To sem napisala z narekovaji, ker sem morala samo 'poslajdati' in sem prišla notri.
Grem v 'stiki' ter dodam Saro ter Sabrino.
Ker je bila ure šele malo čez šesto zjutraj, sem poklicala Sabrino. Sare nisem hotela buditi, poleg tega pa Sabrina vedno vstane ob zelooo zgodnjih urah.
"Halo?" zaslišim glas.
"Živjo! Lana tukaj!" ji odzdravim.
"OMG, Lana, imaš ti telefon?!" me presenečeno vpraša.
"Ja... To je moj first call..." ji povem.
"O, super!! Končno, LOL!" se zameji. Tudi jaz planem v smeh.
Pogovarjali sva se še 20 minut, ko ji povem:
"Sabrina, ti lahko zaupam?" jo vprašam.
"Ja itak, Lanči! Kaj je?" me resno vpraša.
"Mislim, da... Se bosta moja starša..." planem v jok.
"Kaj se bosta, Lana? Povej mi, pa ti bo lažje!" me poizkuša tolažiti. Ona je kot SOS prijateljstvo. Kot tudi Sara!!
"Mislim, da se bota... Ločila!" izdahnem še preden se spet začnem potihoma jokati, da ne bi starša kaj posumila.
"Kaaj?! Ne mogoče, tvoja starša sta totalna carja, to se ne bo zgodilo!" me poizkuša tolažiti. Mislim, da po tem tudi ona misli, da se bosta ločila.
"Oh, te pokličem nazaj... Čavči!" ji zelo otožno rečem.
"Baj!" sočutno reče Sabrina. Prekinem.
Kako lahko to starša delata meni in Lucie?! Zakaj?!
Lucie pride v mojo sobo.
" Sobotaa!" veselo kriči.
"Hah, ja, sobota je! Saturday!" sem že malo bolj vesela.
"Dekleti, sta že pokonci?". Vrata se odprejo in starša izgledata malce v zagati. Verjetno, ker mislita, da sva ju slišali. No, jaz sem ju, Lucie pa tega raje ne bom povedala, verjetno sploh ne ve, kaj je to ločitev.
"Ja?" jima povem z obrazom, ki kaže 'logično'.
"No, gremo zajtrkovat?" vpraša mama.
Nenadoma pa opazim, da ima neko črno črto pod očmi.
Seveda, maskara se ji je razmazala in si očitno ni vsega spravila dol! Joj, jokala je!
"Emm, ja, lahko!" ji odgovorim.
Lucie steče po stopnicah, jaz pa se kot žakelj zamišljeno vlačim po stopnicah.
Ko vstopim v kuhinjo, na tleh zagledam črepinjo.
"Kaj je tisto tam, mama?" jo vprašam in s prstom pokažem na črepinjo.
"O, črepinja, od kod se je pa vzela heh?" v zagati reče očka. Če popraskal se je po glavi, da bi izgledalo, kot, da res ne ve, vendar jaz vem, da on ni dober igralec.
Ko jo mama vrže v smeti, med zajtrkom postaneta nekam čudna.
Ko pojem svoje vafle z Nutello, grem v svojo sobo.
Na telefonu sem šla urejat zadeve kot so:
-geslo
-sefiji
-igrice
-druge aplikacije
-stiki
-in šeeee!
Ko sem to končala je bila ura že 10 minut do desetih dopoldne.
Sari sem napisala sporočila:
Jaz-Ojla, kako si? si bolje?
Sara-Ja, itak! V pon pridem v šolo!!
Jaz-Super! Telefon mam!
Sara-Jeeeej! KONČNO, LOL!
Jaz- Hej, mislim, da se bosta moja starša ločila!!
Včeraj sta bila 40 min v avtu, danes pa sem
ju slišala, da se resno prepirata. Na tleh sem
celo našla črepinjo! Milsim, da je oče na tla
vrgel kozarec! HELP!!
Sara-Oprosti, kaj?! Carja sta, ne smeta!!
Jaz- Ja, vem! Kaj naj?!
Sara- oprosti, sedaj moram nadoknaditi šolo...
Ti odpišem, ko lahko!!
Jaz- Ja, LOVE U!

Odložila sem telefon. Kaj bi počela sedaj? OK, na telefonu bom, LOL!
Šla sem igrati igrico Among Us! Noro dobra igricaaaaa!
Potem sem šla malo gledat Youtube ter se naročila na par Youtuberjev.
Potem je bilo že kosilo.

Ko sem prišla dol, sem na tleh našla malce zemlje. Je možno, da sta našo lončnico vrgla na tla ter to poizkušala prikriti?
OK, pazite se, prihaja gdč. Spy!!


Ojla!!
Nov del je ttuuu!! Sicer malo kratek... Na novo bom pisala tudi zgodbo Čudež na 34. ulici, ki bo trajala do Božiča, da bo res čarobno!! Lajkajte, kometirajte ter se naročite name, če želite biti obveščeni, ko pride nov deel!!
rtm,
Billie#13