*b*1. POGLAVJE*b*, 3. del


*b*Nick More*b*

Doma vsako nedeljo gledamo košarkarsko tekmo. Tudi to nedeljo. Trenutno sedim za mizo in se učim. Glede na to, da imam status športnika, vem kdaj bom vprašan in se pripravim. A staršem ni dosti mar za moje ocene. Hočejo, da sem vrhunski športnik, atlet. Ampak moja želja je biti kemik. Ampak to ni moja največja težava. Jaz sem ravno leto nazaj ugotovil, da sem zaljubljen v fanta. Težava je, da moja starša prezirata istospolno usmerjene ljudi. Dober primer je danes, ko je bilo v novicah, da se je neki politik poročil s svojim fantom. Meni se zdi to super. Ampak onadva? O, ne. Zdaj ju kar slišim, kako kritizirata biseksualne ljudi. Ob tem me spreleti srh. Bi tako ravnala tudi z lastnim sinom?

»Nick, večerja!«
Spustim se po stopnicah, ker že dolgo čakam pri vratih svoje sobe. Mama na mizo postavi večerjo in sede. Tudi midva z očetom sedeva. Strah me je.
*i*Samo, prosim ne omenjaj novic.*i* Delam se kot da ni nič. In potem se začne. Mama začne kritizirati, oče se ji pridruži. Ne bom pisal, kaj sta rekla, ker mi je grozno. S tećavo sem pogoltnil zadnji griđljaj in jo hotel ucvreti po stopnicah navzgor.
»Nick, tekma!«
In tako še cel večer poslušam njune kritike o raznih igralcih.



Zjutraj se kot navadno zbudim sam. Pripravim si zajtrk in se preoblečem. Potem odhitim v šolo. Moj pogled tava po učencih in ga išče. Potem pa ga najde. Chrisa. On ni ne športnik, ne popularen fant, on ja pameten. Všeč mi je. Nekako je moj prijatelj, saj večino časa preživiva skupaj. Seveda ne na ljubezenski način, ampak na način prijateljev.
»Chris!« vzkliknem in stečem k njemu. Chris je v istem razredu, kot jaz, a se vseeno počutim sto let mlajši.
»Pazi, da ti ne odpade nos,« se pošali Chris, ker je moj nos rdeč kot češnja. Postanem še bolj rdeč.
»Hej, Nick, nekaj te morem vprašati.«
Dvignem obrv.
»Hm, no, a bi bil..?«
»… tvoj fant*« Ko se zavem , kaj sem rekel, še močneje zardim, a Chris se nasmehne. Saj me bo še kap.


*b*Mike Cooper*b*

Droge mi niso bile nikoli všeč. A sem poskusil. Vse se je začelo, ko je oče zapustil mamo in me odvlekel s sabo. Potem je začel piti. Domov se je vračal pijan, tepel me je, naročal mi je, naj mu grem po cigarete, potem pa je zvečer odšel na pivo in se do polnoči ni vrni. Ko se je vrnil, me je udaril. Vedno. Potem je zaspal. Jaz pa sem jokal. Zato sem se odločil, da poskusim še sam. Ne piti, ali kaditi, ampak vejpati. To je nekaj drugega. In tako sem tisti usodni ponedeljek poskusil z drugimi fanti. Potem nisem mogel nehati. Ko sem vdihnil, je bil vonja tako lep in kar pozabil sem na vse skrbi. Potem pa se je izkazalo, da vejp ni dovolj močen. A cigareti so smrdeli. Alkohol je bil zame prepovedan. Droge so bile nedostopne. Zato sem vejpal naprej.