Živjo metuljčki,
tukaj imate nov del.


NASLEDNJI DAN

Ustavili smo se in takrat se mi je življenje pred očmi sesulo. Hotel sem vedeti na čem sem, zato sem šel na hodnik. Hodil sem naprej in pristal pred drugačnimi vrati od ostalih. Vrata pri moji sobi so bila rjava iz hrastovega lesa, ta pa sploh niso bila iz lesa ampak iz kovine, ki ni prepuščala zvoka. Vem, da se sliši čudno ampak na tem letalu so bile kot sobe v bloku. Res ne vem, kako mu je to uspelo. No, poslušal sem ampak nisem nič slišal. Potem pa je nekdo odprl vrata in jaz sem samo hitro smuknil notri. Tam so bili moški, ki so me včeraj ujeli in še nek z zlatim prstanom, polizanimi kostanjevo rjavimi lasmi, brez stila (bil je oblečen v moder suknjič in v enakem odtenku modre kavbojke ), suh in majhen.

“Vsi se posedite!” je zavpil možic. “Dobro ujeli ste mi dva otroka. Velikega bomo vrgli v Pogubo, majhno pa bomo vzgojili v mojo zanamko. Obadva pa bo čakal dvomesečni trening torej v novembru in decembru. V januarju pa ju pošljemo v Egipt po Zlati dragulj za boga Akra. Cvetko Agrež ostani tu. Ostali izginite!”

“Ja lastnik?” je ves prestrašen rekel šef.

“Ti si vodil odpravo in zaenkrat še nimam niti direktorja, niti šefa. Naredil si že eno stvar, ki te bo rešila in si zdaj šef. Še ena stvar pa boš direktor. In imam tisto eno stvar. Ta dva, ki si ju ujel naredi v super iskalca, če ne ti pozabi na povišico v direktorja, otroka pa v Pogubo oziroma h Pošasti! No pojdi zdaj! Od tebe je odvisna naša prihodnost. Zdaj pa izgini!” je zakričal lastnik. Cvetko je s povešeno glavo odšel in jaz za njim v svoje stanovanje. Potem je nekdo ali nekaj potrkalo in vstopilo brez pozdrava.

“Tu imamo neke vrste šolo, ki uči za akcijske ljudi in vidva sta bila sprejeta. No sedaj pa pridita v telovadnico skupaj z mano,” je rekel moški oblečen v zelen pulover in v enakem odtenku zelene hlače- trenerko. Šli smo po dolgem hodniku v nasprotno smer kot so kovinska vrata. Prišli smo v velik prostor z letveniki in pripravljenimi kozami. Človek je bil zares gibčen in je vse koze kljub visokim letom preskočil. Potem sem bil na vrsti jaz. Še prve koze nisem mogel preskočiti in sem štrbunknil na tla. Šele zdaj sem ugotovil, da je bila telovadnica pravzaprav zelo lepa. Imela je modre stene in strop, ter kup pripomočkov. Očitno so imeli tu tudi ambulanto, saj je prišla k meni visoka gospa svetlih las in oblečena v belo krilo in pokrivalo. Odpeljala me je v lepo sobo z oranžnimi stenami in ne preveč veliko, saj bi lahko šel vanjo le en pacient s majhno mizo, na kateri ležiš pri pregledu, tehtnico, umivalnikom in mizo z računalnikom. Vse skupaj pa se je skladalo s stenami.

“Le udarec v glavo je bil. Sedaj jo imaš povito. V soboto pripelji sestrico na pregled, da vidim kako je z njo, saj lahko dobi otroško paralizo,” mi je rekla in me odslovila ter se posvetila zdravnici. Tedaj sem se z bolečo glavo odpravil proti svoji sobi.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Oprostite za dolgočasen del. Naprej bo malo bolj zanimivo.
Lepe praznike,
Vam želi Heart