Tukaj je nov del! Oprostite, da sta čakali ampak smo pisali test. Uživajte:
»Je oči?« je vprašal Nejc. »Oči bi si sam odklenil. Ključe ima.« sem rekla. »Najbrž je dostava. Naročil sem pico.« je rekel Miha. Blažu so se zasvetile oči. Pogledal je Nejca in mu rekel »Kdo bo prvi?« in že sta oba zdirjala v predsobo. Slišala sem škrtanje ključavnice in vrata so se odprla. »Dober dan!« se je zaslišal glas gosta. V bistvu gostje. Šla sem do vrat, ki so vodila v predsobo in jih priprla. Pokukala sem, da bi videla, kdo je prišlek. Ko sem jo uzrla me je zabolela glava. Bila je babica. Očetova mama. Maria Rosetti je bila najbolj nadležna ženska, ki sem jo kdaj poznala. Bila je iz italijanske plemiške družine. Poročila se je z dedkom in dobila mojega očeta. Kmalu sta se ločila in na srečo je skrbništvo nad očetom dobil dedek. Od takrat živi v vili s čistilko, kuharico in hišno pomočnico, avajena, da ji vse nosijo pred nos. Pogledala sem jo. Puder s katerim je prikrivala brazgotine od lepotnih operacij, se ji je usedal v gube, rdeča šminka in senčila so sekala in njenega obraza. Oblečena je bila v čisto nov Chanelov kostim, ki ga najbrž ne bo oblekla še enkrat. V roki je imela črno dizajnersko torbico znamke Gucci, okoli vratu in rok pa imela razobešen nakit. Z vsem tem kičem je bila prav strašljiva. Pohitela sem nazaj do kavča. »Babica Rosetti je.« sem zašepetala. »Ni me več tukaj!« je rekel Jan in splezal skozi okno, mimo babičinega črnega marcedesa na do šole, kjer je imel parkiran avto. Srečnež. Babica je že prišla v dnevno sobo. Nejc ji je primaknil stol, Blaž pa je že šel kuhat čaj. Vedela sem, da ji bomo stregli, dokler bo tukaj. Naveličano sem vstala in šla v kuhinjo po piškote. »Še vedno ne vem zakaj nimate služničadi. Tako vam ne bi bilo treba vsega tega delati sami.« je nergala. Zavila sem z očmi in naveličano stresala piškote na krožnik. Takrat sem zaslišala, da je ključavnica še enkrat škrtnila in vrata so se odprla. »Doma sem!« je zaklicala mama, ki se je vrnila iz trgovine. Takoj se mi je zasmilila. Če sta bili Sanja Lahnič in Maria Rosetti v isti sobi se ni obetalo nič dobrega. Babica je mamo iskreno sovražila. Mama je z polno nakupovalno vrečko v vsaki roki stopila v sobo. Ko je zagledala babico je zavzdihnila. Iz vljudnosti je vzdih prikrila s kašljem, a se ni trudila biti prepričljiva. »Dober dan Sanja.« je rekla babica in se obrnila k njej. Čez sekundo se je obrnila nazaj in mami pokazala hrbet. »Em…Živijo.« je odvrnila mama in šla v kuhinjo zlagat stvari v omare. Jaz sem prinesla krožnik s piškoti na mizo. »Lia, so piškoti brez glutena? Na dieti sem.« je rekla. Spet sem zavila z očmi. Babica je bila vedno na dieti. Pa ne zaradi zdravstvenih razlogov. To je bila ena izmed njenih mnogih kapric. »Ja, brez glutena so.« sem rekla brez, da bi zares vedela. Babica je srknila čaj in naredila majhen ugriz v piškot. Mogla sem priznati, na svetu najbrž ni osebe, ki bi bolj elegantno jedla kot ona. Sedla sem k mizi in še sama vzela piškot. Takoj, ko sem ugriznila vanj se je razdrobil po majici. Blaž in Nejc sta se začela na ves glas smejati. »Lia, kaj pa tako packaš! To je nevljudno.« je rekla babica. »Vidva pa se tudi ne krohotajta tako.« je nadrla še Blaža in Nejca. »Maria, vem, da imate svoj pogled na svet in svoje mnenje ampak za vzgojo svojih otrok bom poskrbela sama.« je rekla mama, ki je ravno končala z pospravljanjem hrane. Babica jo je pomenljivo pogledala. »Prav imaš. Če je vzgoja slaba, tudi jaz ne morem pomagati.« Besedo 'jaz' je izgovorila tako, kot bi bila najmogočnejša oseba na svetu. Takrat se je odločila, da bo zamenjala temo »Lia, ali še drsaš?« je vprašala. Zakaj se je morala spraviti ravno name. »Ja.« sem odgovorila. »Zakaj se ukvarjaš s takim športom? Morala bi izbrati kaj bolj plemenitega, na primer jahanje. Zakaj ne jahaš?« je vprašala. »Zato ker ni iz srednjega veka.« si je sam pri sebi rekel Nejc. »Kaj si rekel Jernej?« je vprašala babica z neobičajno visokim glasom. »Nič nič.« je rekel. Babica Rosetti je bila edina, ki je Nejca klicala Jernej, po pravem imenu. »Lia prosim odgovori mi na vprašanje.« je rekla spet. »Saj jaham.« sem rekla. Res je bilo. Vsake počitnice razen za božič sem šla k maminim staršem, na kmetijo, kjer sem jahala. Dedek me je naučil, ko sem imela štiri leta. »Pa jahaš postrani?« je vprašala. Videlo se ji je, da ve da bom zanikala. Uživala je v tem, ko je druge spravila v zanko. »Nihče ne jaha postrani.« sem rekla. Babica je zmajala z glavo. Preden pa bi lahko kaj rekla je pozvonila. Spet. »To je Lina!« je rekel Blaž in stekel k vratom. Zavila sem z očmi. Tudi mama je ampak je mislila, da je nihče ne vidi. Iskreno se je trudila, vzljubiti Lino ampak ji je vedno znova šla na živce. Nobena od naju ni marala preživljati časa z barbiko. »Pozdravljeni, gospa Rosetti. Kako ste?« je rekla Lina, ko je vstopila. Babica Rosetti je bila edina v naši družini, ki ji je bila Lina všeč. »Dobro sem. Hvala za skrb.« je rekla. Vstala sem od mize. Hotela sem reči, da grem pisat domačo nalogo. Biti v prostoru z dvema osebama, ki ju sovražiš je naporno. Tedaj pa je skozi vrata prišel očka. Objela sem ga. Nisem ga videla tri dni. Bil je v Italiji, na službenem potovanju. »Nato je prišla k njemu mama in poljubil jo je na čelo. »Živijo mama.« je rekel oči proti babici. »Dober dan David. Lepo te je videti.« mu je odgovorila. »Tebe tudi.« ji je odgovoril. Vedela sem, da laže. To je bilo še eno dejstvo. Marie Rosetti nikoli ni bilo lepo videti. Blaž in Lina sta šla v njegovo sobo. Nisem hotela niti razmišljati o tem, kaj onadva delata sedaj. Babica je v roke vzela torbico in iz nje potegnila škatlico cigaret in vžigalnik. Mama je odločno odkimala. »Ne v hiši.« je rekla. Mama in oči sta bila strogo proti kajenju. »Potem pa se žal moram posloviti.« je rekla. Pogledala nas je in v očeh ji je pisalo, da misli, da bomo obžalovali in ji pustili kaditi v hiši. Ko je videla, da nobenega njen odhod ne bo prizadel se je obrnila in zavihrala skozi vrata. Pogledala sem skozi okno. Prižgala si je cigaro, sedla v avto in se odpeljala.
Joj sem se pa razpisala. Upam, da vam je všeč!