Ojlaaa!
Evo, tukaj moja nova zgodba. Ne bo se šla o Maši (Mašin svet) ampak o glasbi. Ker sem danes dobila idejo, da napišem tako zgodbo. Hvala če jo boste brali!
Če ti bo všeč klikni in napiši komentarček !
************************
Živijo! Sem Sofija Engelman. Stara sem 17 let. Zdaj že 9 let igram klavir. Sicer sem še v srednji šoli so me razglasili za mlado pianistko. Imam starejšo sestro Zarjo, ki se je že pred 2 letoma preselila. Imam tudi mlajšo sestrico Julijo, ki hodi v 6. razred in igra violino. Starša sta Ema in Adrijan Engelman. Oba sta bila včasih velika glasbenika zdaj nista več toliko ampak še vedno imata vrhunske pesmi. Spoznala sta se v glasbeni šoli.
***********************
Zdaj imamo pouk. Ravno nas sprašuje geografijo.
»Sofija! Prosim pridi, da te vprašam.« me pokliče profesorica Resnik.
Hitro sem prikorakala do mize. Sedla sem za stol in že mi je zastavila prvo vprašanje. Trajalo je približno deset minut. Točno takrat je bilo konec pouka. Z Ajdo sva šli do avtobusne postaje in tam počakali avtobus. »Si kaj živčna za v četrtek?« me je vprašala. »Ja zelo. Resno, kaj če se zmotim? To bo katastrofa!« sem zastokala. »Joj, kolikokrat sem ti rekla, da se ne sekiraj za to?« je zavila z očmi seveda prijateljsko. »Nič krat.« ji odvrnem. »Res? No potem pa vem, da ti bo šlo odlično! Saj je to samo nastop!« doda. »Res, res, res poseben nastop Ajda!« pojasnim. »Tako spet pa že ni!« reče ravno, ko pripelje avtobus. Stopiva vanj in sedeva na bližnji sedež. Kmalu odpelje in razpravljava dalje. »Katero pesem boš pa igrala?« jo zanima. »Včeraj sem ti povedala. Never enough.« nepotrpežljivo odvrnem. »Uuu! Ta je super pesem! Jo znaš celo?« vpraša. »Ja seveda!« se nasmehnem. »Lahko pridem danes k tebi, da jo odigraš?« me prosi. »Itak!« vzkliknem. »V redu! Zmenjeno!« se objameva.
Izstopim iz avtobusa, pomaham v slovo Ajdi in grem peš proti domu.
---
Tako! 1.del že napisan! Upam, da ni prekratek.
To zgodbo bom pisala bolj ob počitnicah in vikendih, med tednom pa ne bom pisala, ker bom zdaj v šoli in ne bo tako kot zdaj. Mogoče bom si vzela čas, da napišem en del med tednom.
Se že zelo veselim! Mogoče novi del pričakujte jutri.
Lepo soboto!
Pom1