Sedim na kavču ter berem kupljeno knjigo. Zavita sem v odejo in oblečena v trenirko. Zunaj dežuje. Nebo je prekrito z oblaki, jaz pa v majhnem stanovanju na robu New Yorka gledam dežnike ki se sprehajajo mimo okna dnevne sobe. Vse skupaj me miri ter se mi kaže v topli rumeni luči. Zacinglja mi telefon. Dobila sem sporočilo od Isabelle:
"Hej punca! Kako si kaj? Veš kaj me zanima. A si ti še samska? No jaz sem dons spoznala enega zelo dobrega tipa. Sem mislila, da bi ga spoznala? Kaj praviš? Sporoči mi," preberem, ko odprem sporočilo.
"O moj bog! a mi lahko nehaš težit z vsemi temi tipi! Raje bi se enkrat dobila s tabo na pijači. Že leta te nisem videla!" ji odpišem, po kratkem razmisleku. Boli me glava od vseh teh njenih tipov, ki bi bili "pravi" zame. A lahko samo v miru berem svojo knjigo?
":(" mi odpiše na kratko. Zavijem z očmi ter ji odpišem:
"Prav! Ampak samo enkrat se bom še pustila prepričati,".
"Super! Ti pošljem njegovo številko." mi napiše nazaj. Ugasnem telefon ter ga zabrišem v steno. Želim si, da mi ne bi bilo treba hoditi z nekim naključnim fantom, ki ga Isabella sreča na cesti. Pa še, samo zato ker se je ona razšla s svojim fantom ni treba, da zdaj meni pod nos tišči fante, ki so všeč njej. Če so ji tako zelo všeč lahko gre ona ven z njimi.

"Kaj naj oblečem?" vprašam Isabello.
"Neko obleko. Uredi se!" mi odgovori, jaz pa se sesedem na posteljo.
"Ne. Oblekla bom kavbojke in tale rdeč top prav?" se odločim ter iz omare potegnem oprijete kavbojke.
Isabella me debelo pogleda: "Ne. Ne ne boš. Oblekla boš tole modro obleko."
"Saj veš, da so obleke za resne zmenke kajne? Mimogrede pa greva le v kino, kar se mi zdi bedna izbira. Sploh ne vem kaj bom gledala. Rekel je, da je presenečenje."
"Pa naj bo presenečenje, a oblekla pa boš tole modro obleko. še sama veš kako ti pristaja."
"Ne. Oblekla bom tole in pika konec," se odločim.

"Tudi prav, ampak za drugi zmenek oblečeš modro obleko."
"Okej. Tudi prav. Ampak samo, če bo drugi zmenek prišel. Nič ti ne obljubljam," ji povem.
Trenutno je ure 16.16, on pa pride pome ob 16.30. Oblečem si izbran izgled ter obujem srednje visoke pete. Pučutim se tako debelo. Kot ponavadi, ko grem ven s tipi.
Oh... pripeljal se je. Pet minut prej kot napovedano. Oblečem si še usnjeno jakno ter vzamem dežnik, saj zunaj še vedno dežuje. Že tri dni brez predaha dežuje. Lije kot iz škafa in bojim se, da bodo nastale poplave.
"Hej... predvidevam, da si ti Noah." rečem ter stopim do sopotnikovega sedeža. Fant stopi za mano, da bi mi odprl vrata, a si jih odprem kar sama. Čudno me pogleda, a sede nazaj v avto ter odpelje. Na tej točki mi je vseeno če me odpelje v svoj mali podzemni bunker in me tam muči (če ta bunker obstaja).


Hello! Kako ste kaj? Rada bi se opravičila za nesporazum, ki je nastal ob tem delu zgodbe (preden) če veš veš, čene ti pa ni treba vedeti. Se vidimo!
ByBy