4. POGLAVJE: Ugrabitelji, 1. del


»In kaj je bilo tako pomembno, da si šel v veliko strašihišo polno zlobnih duhov?« sem Locku vso pot po tem, ko smo izstopil, najedala živce.
»Boš videla,« je odvrnil. Bila sem besna. Zakaj je moral vse še bolj zaplesti?

Moje misli so večinoma begale k spominu mene in očeta. Če ga je umoril nekdo iz Voda… Zakaj so mi tam rekli, da so ga umorili sovražniki Voda? Zakaj mi ne bi? Če bi umorili od nekoga starša in želeli, da se jim otrok pridruži, bi storili prav to. In takrat v tovarni, ko sem omenila, da bi me lahko izdal, se je Locke… zdel se je prestrašen. Kot bi se… kot bi se bal, da bom izvedela, da imam dejansko prav.

Locke nam ni pustil, da bi se ustavili ali spočili. Čeprav je bil Midtown majhen, je bil celo v jutranji svetlobi videti temačno. Ulice so bile prazne. Od nikjer nobenih zvokov.
»Poglejte. Tu piše, da je mesto Midtown le turistična atrakcija, da tam ni mogoče živeti zaradi majhne jedrske e,ksplozije. Poleg tega piše, da naj bi v mestu strašilo. Teda dela ne razumem.« Isabel je še naprej preučevala tablo.
»Kaj bi lahko ''strašilo'' v tem mestu?« je vprašal Joshua.
»Ne *i*kaj*i*, ampak *i*kdo*i*.« Locke je izvlekel rapir.
»Vilinci,« sem pojasnila, ko so ostali zmedeno pogledali Locka. »Ljudi so pregnali zaradi varovanja Bele hiše. Kar pomeni, da je v Beli sobi nekaj dragocenega. In nevarnega.« Živčno sem se igrala s kovinskima zapestnicama.
»Kaj je načrt?« Joshua je bil očitno živčen, saj je na njegovem mestu sedel nemški ovčar.
»Udremo v Belo hišo in najdemo, kar je treba najti. Potem ven pridemo živi. Ja, prav ste slišali. Živi,« sem zamrmrala. »Pot nam zapira gora do zob oboroženih vilincev, poleg tega pa sploh ne vemo, kaj iščemo. Mala malica.« Vedela sem, da moj sarkazem ni pomagal, a vsi smo vedeli, da je bilo vse, kar sem rekla, res. Locke je hotel spregovoriti, a ga je Isabel prehitela.
»Gremo po glavni ulici do županove hiše in cerkve,« je rekla in razgrnila zemljevid. Pokazala je našo pot. »Ne vemo, kakšna je Bela hiša. Morda lahko odgovore najdemo v cerkvi ali pa v zapuščeni županovi hiši. Najbolje je če se razdelimo.«
»Ti, Justin in Joshua ter Lacy in jaz,« je ukazal Locke.
»Kaj? Ne. Ni šans –« sem poskušala oporekati, a me je zgrabil za nadlakent in me utišal s pogledom.
»Ti greš z mano. Če ne boš zabredla v težave,« je zarenčal. Isabel se je namrščila.
»Vidva *i*oba*i* ne smeta biti skupaj sama, ker se potem vedno zgodi nekaj čudnega,« mu je očitala. »Z vama bom šla.«
Locke se je posmehnil. »Tudi tadva ne bosta zmogla brez tebe.« Pomignil je proti Justinu in Joshuu.
»Nisva prvošolčka,« ga je zavrnil Justin. »Zmogla bova.«
Joshua je pritrdilno pokimal.
»Torej se strinjamo. Vidva pojdita v županovo hišo. Mi gremo v cerkev. Dobimo se…« Isabel je pogledala na uro. »Čez pol ure. Če ene skupine takrat ni, jo poiščemo.« Justin in Joshua sta pokimala.
»Prav.«

Odpravili smo se proti cerkvi. Priznam, bilo je strašljivo. Ulice in hiše so bile povsem prazne. Med zidaki in tlakovci so rasle rastline. Na eni od hiš je celo raslo drevo. Vse skupaj je oddajalo neko… moč. Magijo, tako močno, da si jo lahko čutil kot bi bil zrak dober prevodnik elektrike.

Na glavnem trgu smo se ločili. Justin in Jsohua sta izginila v županovi hiši. Mi smo se ustavili pred zaklenjenimi vrati cerkve. Oh, super, sem grenko pomislila. Spet ključavnice.
»Tvoje področje.« Locke se je odmaknil od vrat. Kmalu sem dojela na kaj je ciljal.
»O, ne! Nikoli,« sem se uprla. Locke je hotel, da uporabim svojo moč, za katero je vedel le on. Lahko sem obvladala kovino – jo razžrla, sestavila, spremenila, stopila…. A tega nisem izvedla že devet let. Vsaj ne zavestno. Nazadnje, ko sem, sem skoraj ubila Locka (kar ni zaskrbljujoče).
Isabel me je zmedeno pogledala. »Nisem vedela, da znaš vlamljati v ključavnice.«
»Saj ne,« sem zavzdihnila. »Umaknita se. Oba.« Z roko sem ju odgnala. Sovražila sem to. Zavestno te magije nisem uporabila že devet let, nezavedno pa… vsakič, ko sem zagledala Locka in je bilo v bližini kaj kovinskega. Na to moč so močno vplivala čustva.

Ni bilo težko. Iz sebe sem spustila vso zamero in jezo in jo usmerila v ključavnico. Čeprav so mi vsi pravili, da je obvladovanje magije z jezo in zamero slabo, nisem znala drugače.
Ključavnica je začela rjaveti. Počasi se je spremenila v rjav prah. Vrata so se sama od sebe odprla in dobili smo vpogled v mračno notranjost cerkve. Nisem nameravala vstopiti. S pogledom sem premerila sobano od stropa do tal. Ko sem prišla do oltarja, me je nekaj zmotilo. Sveče so bile prižgane.