»Emma! Vrni ji jopico! Ti…« Clara utihne. Emma v rokah drži škarje in mojo jopico. »Kaj? Nisem dobro slišala!? Hahaha! Kaj, Evelyn? Bi rada svojo jopico?! Pridi ponjo!« Stopim naprej a me Clara prime za roko. »Previdno…« Mi šepne na uho in jaz počasi stopam do Emme. Iztegnem roko. »Prosi me, pa ti jo dam!«
{Emma prosim če mi vrneš mamino jopico} Zavije z očmi. »Z glasom mi povej!« Ozrem se čez ramo k Clari. »Emma! Če ji zdaj ne vrneš bom šla po gospo Mers! In ti točno veš da to niso heci, ko se razjezi! Vrni Evelyn jopico, ali pa boš v priporu!« Emma zavzdihne. »Tečka!« Vrže mi jopico na glavo. »Vem da lahko govoriš! Ne delaj se!« Po teh besedah z ostalimi puncami odkoraka v park. Jopico si ogrnem čez rameni in s solznimi očmi stečem k Clari. {hvala ti}
»Kadar koli!« Objame me in skupaj se napotiva nazaj v dom. Na hodniku srečava gospo Mers, ki se pogovarja po telefonu. Clara mi pomigne. Stopiva k vratom v katere je šla. Prislonim uho na vrata in poslušam.
»Ja! Zelo je ubogljiva! Prijazna! Vsi jo imajo radi! Je pa ena težava… Ne more govoriti odkar je izgubila mamo… Mogoče se ji bo govor povrnil… A zdravniki ne znajo oceniti kako dolgo… Zavedati se morate! To je velika odgovornost! Zelo jo imam rada!«
»Gospa! Imel sem gluho nemo mamo… Znam kazalno abecedo… Ne moti me če otrok ne govori. Kdaj bi pa lahko prišel ponjo? Žena si je vedno želela otroka… A ga ne moreva imeti, razen če ga posvojiva. O tem sva se že pogovorila in sva odločena zanjo! Pripravljen sem dati zadnje denarje, kar jih imam samo da osrečim svojo ženo!« Molk. Clara ne zdrži več… Steče stran od vrat. Poženem se za njo. Ustaviva se komaj v sobi. S solznimi očmi me opazuje. »Kako?! Ne smeš iti! Nočem tega! Ne želim še izgubiti tebe!« Prikimam. {jaz tudi tebe ne želim izgubiti}
»Ampak me boš! In jaz bom tudi tebe!«
{Zakaj sva sploh prisluškovali} Obmolkneva… Napoči minutna tišina. »Ne vem… Tako ali tako bi se izvedelo… Mislim da je tudi boljše da sva izvedeli sedaj in bova uživali na polno!« Nasmehnem se. {ja, tudi jaz tako mislim} Clara stopi do njene police. Skloni se in nekaj brska. Ko se spet postavi na noge se mi približa. Poda mi nekakšen album. Odprem ga. V njem sva midve. Slike od najinega otroštva do sedaj. Kako sva bili majhni! Slika, ko sva jedli sladkorno peno je zelo lepa. Solze si obrišem z rokavom. »To sem ti naredila… Vedela sem da bo napočil takšen dan zato sem vse fotografirala… Ne skrbi! Naredila sem dva!« Nasmehnem se in jo objamem. Želim ji reči hvala a ne morem. {hvala ti Clara!} Razmišljam kaj še bi ji pokazala a sem brez besed zato jo samo še močneje objamem. Tudi ona me močno stisne ob sebe. Ugotovila sem da bom sedaj izgubila novo ljubljeno osebo…


Hejla! Tukaj je nov del! Upam da vam je bil všeč! Če je: lajkajte, komentirajte in se naročite name če želite biti obveščeni o novih delih! RADA VAS IMAM!!!!
Lp, Bad girl!