Hi!:grinning:
Prejšnji del je bil res beden priznam:rolling_eyes::unamused::sweat_smile:
Ampak v današnjem se bo veliko več zgodilo, i promise:smile::smile:
Aja, pa še to. Ker ta zgodba zdaj deluje tudi v šoli od Blank so si nekateri učitelji zaželeli slike od mame in fotra od Ane. Tukaj sta:
Mami:
https://thumbs.dreamstime.com/b/portrait-modern-blond-woman-beautiful-year-old-64657135.jpg
Ati:
https://i.dailymail.co.uk/i/pix/2014/07/24/article-2704572-1FF311E400000578-890_634x719.jpg
Zdaj pa zgodba:
**********************************************
Čeprav sem se tega jutra tako bala, ni noč minila prav nič počasneje. Takoj ko se je Lily zbudila, sem morala na zajtrk. Nisem mogla jesti in Lilyjina mami je bila zelo zaskrbljena. Podobno kot njena hčerka ni odnehala s spraševanjem, dokler ji nisem povedala da me popoldne čaka obisk v Unirvezitetnem kliničnem centru Ljubljana na oddelku za travmatologijo. Naredila je točno to, česar ne bi smela. Vstala je in me objela. To je bilo sicer zelo lepo od nje, ampak ob takem dejanju vedno začnem jokati. Tudi ta trenutek ni bil izjema. Jokala sem, ona pa me je tolažila. Lily se precej slabo znajde v takih položajih, saj je bolj navajena grobih besed in reševanja težav s silo. V tem je bila tako drugačna od mene, ki sem vedno znala potolažiti jokajoče ljudi. Če ne bi bilo mene bi se Lily pravzaprav družila samo s fanti.
Ko sem nehala jokati, sva odpeljali Rockyja na sprehod. Nisva smeli iti preveč daleč, saj je bil obisk naročen ob treh. Velikokrat sva vzeli hrano in vodo ter odšli za ves dan, tokrat pa sva žal morali biti nazaj do kosila.
Zdelo se mi je, kot da bi čas odkar sem prišla v Lily tekel dvakrat hitreje. Med sprehodom in kosilom pa je minil prav smešno hitro. Zdaj sem še pripenjala Rockyja na povodec, naslednjo sekundo sva bili z Lily na pol poti nazaj, in samo čez trenutek sem že pripenjala pas v avtu. Celo pot sem preživela zgrbljena na svojem stolu in glavo zakopano globoko v Aleksovo bundo, ki je ležala na srednjem sedežu. Aleks je zelo nagnjen k pozabljanju svojih stvari na precej čudnih mestih, na primer na šolskem stranišču ali v gostilni, kjer je bil s prijatelji.
Še prekmalu smo se ustavili na parkirišču pred Travmatološko kliniko. Ko smo vstopili mi je najprej v nos udaril ogabni vonj po razkužilu in v oči še bolj ogabne modro - zelene bolnišnične stene. Nazadnje sem bila tukaj, ko smo obiskali Aleksa z dvojnim zlomom roke in pretresom možganov. Takrat je bilo zadnjič ko so ga spustili na smučarski vikend s prijatelji. Takrat se mi niti stene niti vonj nista zdela preveč grozna, zdaj pa sem skoraj padla po tleh. Lilyjina mami je odšla do recepcije, Lily pa me je prijela za roko. Postala je nekoliko bleda in vsa njena samozavest je izpuhtela pod belo pobarvani strop. Bolnišnice so njena šibka točka, saj je tukaj zadnjič videla umirajočo babico, na katero je bila zelo navezana.
Lilyjina mami se je vrnila, očitno s podrobnimi informacijami o Lovrovi in mamini lokaciji. Napotila se je naravnost proti sobi številka 153. Ni je bilo prav težko najti in čez nekaj minut smo že stale pred vrati. Lily je tiho rekla, da bo počakala zunaj in se sesedla na enega od tistih obupnih lesenih stolih, ki naj bi dajali občutek domačnosti. V resnici je ravno obratno. Globoko sem vdihnila in odprla vrata. In skoraj po bližje spoznala linolejasta tla. ne vem kaj sem pričakovala, ampak zagotovo ne, da bo mami s povito glavo jokala ob oknu in z eno roko božala Lovra. Planila sem proti njima in ju objela.
''Mami, kaj je?!'' sem panično vprašala. Res ni oseba, ki bi veliko jokala, zato sem vedela da se je moralo zgoditi nekaj res groznega.
''Očiju se je poslabšalo,'' je zaihtela. ''Odpeljali so ga v operacijsko sobo. Videli bodo, kaj lahko naredijo. Ampak... No, upami na najboljše.''
Vedela sem, kaj to pomeni. Očiju je v najboljšem primeru ostalo le še nekaj ur.