Živjo,
pa sem tudi jaz začela pisati zgodbo. Vesela bi bila kakšnega komentarja in pa tudi kritike.

Ura je osem in triintrideset sekund. Za nekoga je to najsrečnejši trenutek v življenju, nekdo rekel še svojo zadnjo besedo, drugi se je noro zaljubil, nekdo pa je vdihnil prvi vdih na Zemlji. Za mene pa je to čisto navaden dolgočasen trenutek v šolski klopi. Vsi sošolci in tudi jaz smo se spraševali, kje se obira učiteljica, saj se je pouk že zdavnaj začel. Končno vstopi v razred. Njen izraz na obrazu je temačen in žalosten. » Rose in Ruby, pridita z mano.« Z mojo enojajčno dvojčico sva se odpravile z razreda. Vedela sem, da me ne čaka nič dobrega. Učiteljica naju je brez besed peljala k ravnateljici. Z Ruby sva si po izgledu kot eno, ko pa spregovoriva, sva različni kot dan in noč. Ona je umirjena, jaz pa divja. Ona je počasna, jaz sem hitra. Ona je marljiva, jaz sem lena. Učiteljica je potrkala na vrata ravnateljičine pisarne. Ruby ni bila še nikoli pri ravnateljici, zame pa je bil to že skoraj drugi dom. Ravnateljica nama je ponudila sesti. » Moram vama nekaj povedati. No, vajin oče je…« ustavila se je in vdihnila. » Vajin oče je umrl v požaru.« Ruby je bruhnila v jok. Jaz sem čutila neko čudno čustvo, a nisem jokala. Počutila sem se čudno. Očeta se sploh ne spomnim. Najin oče ves čas z doma, saj je bil režiser Hollywoodskih filmov. Nazadnje je prišel, ko sem bila v četrtem razredu, od tega pa je minilo že res dolgo. Ruby ni mogla nehati jokati, jaz pa nisem mogla jokati. Nekaj mesecov je bilo zame res težkih. Vsi okoli mene so jokali. Jaz nisem čutila žalosti, bolj jezo. Oče nas je zapustil, saj mu je bila pomembnejša kariera. Ni prišel med prazniki domov, samo poslal nam je denar. Brez njega sploh ne bo ne vem kako drugače. Tako sem tolažila Ruby. » Ja, ampak ko je bil v Hollywoodu, smo vedeli, da je živ in snema filme, zdaj pa ga ni več na Zemlji.« je med jokom odgovorila.