*b*10. POGLAVJE: Izginotje,*b* 3. del (i think)


*i*Zato sem šla. Niste krivi vi, ampak jaz. Ne bodite žalostni zaradi mene. Vse vas imam rajši kot karkoli na tem pokvarjenem svetu. Vaša Olivija.*i*

Zgrudim se na tla in pustim, da mi solze namočijo lica. Pogled usmerim proti obupani Mariji. Kako naj jo potolažim? Jezno pogledam pištolo na tleh.
Neumno orožje.
Neumni zombiji.
Neumna apokalipsa.
Neumna ideja o pobijanju zombijev.
Nisem hotela iti ven. Zakaj sem dopustila, da se je to zgodilo? Zakaj je Erik mrtev? Zaradi mene. Zakaj je mrtva Olivija? Zaradi Erika, ki je mrtev zaradi mene. Neumna smrt.
Neumna jaz.
Roko iztegnem proti pištoli. Lahko bi vse to končala. Tako kot ona, ki leži negibno pri mojih kolenih. Nič več slabih spominov. Imam jih preveč. Naenkrat pa imam toliko prečudovitih spominov. Ampak ti so mrtvi. Ni jih več. Napnem pištolo, ki je še vedno v moji roki. Samo še en klik in vsega bo konec... Ko bi vsaj lahko dvignila roko. Celo moje telo je okamenjeno. Kaj se dogaja? Je to konec? Poskusim vdihniti. Ne gre. Zakaj ne morem dihati?
Neumna jaz. Jaz sem kriva. Brez mene bi bilo vsem bolje.
»April, kaj počneš?«
Moje ime? Zakaj jaz? Zakaj kličejo mene, če nekdo leži negibno na tleh? Je ta na tleh April? Kličejo njo? »April?« rečem negotovo, v upanju da se bo ta April prebudila. Zakaj sploh leži na tleh?
»April,« reče še nekdo. »April tukaj sem.« Nekdo se me dotakne. Zdrznem se. Vrne se mi smisel za vid in smisel za razmišljanje. »Kris?« rečem zadihano. »April, moraš dihati... Zakaj ne greva ven?«
»Ne!« nehote dvignem glas. S pogledom začnem skakati po sobi.
»April... Moraš me poslušati.« Pogledam ga. Tudi on zdaj sedi na tleh. »April. Nevem kaj se ti dogaja v glavi, ampak moraš umiriti svoje dihanje. Za božjo voljo. Daj, vdihni... izdihni... vdihni...« Z vso močjo poskušam slediti njegovem dihanju. Zakaj bi porabljali čas pri neumni meni, ko pa Marija trpi. Zakaj bi se ukvarjali z mano, Olivija in Erik sta mrtva. Navsezadnje, zakaj Krisa skrbi zame, če je njegov brat umrl zaradi mene. Ne potrebujem dihati. Ampak nekaj me žene naprej.
»...vdih...izdih...april? vdih...izdih...« Zdaj razumem. Vdih, izdih.
»V redu si...« bežno reče in umakne svoje roke iz mojih ram. Kdaj jih je sploh položil tja? »Oprosti... nočem zganjati drame, počutim se tako idiotsko.« Pogledam Marijo, ki še vedno negibno strmi v Olivijo. Zagotovo razmišlja o tem kako bi si jaz bolj zaslužila Olivijine usode. Zakaj privabljam toliko pozornosti? Zakaj moje neumno telo ni znalo dihati? Kaj se je zgodilo?
»Kje je Alja?« vprašam. Kris pomigne proti straniščni kabini. »Vse v redu z njo?« Skomigne z rameni. Odpravi se točno tja in potrka na vrata. »Alja? Kako gre?«
»V redu sem... samo vse kar se dogaja. Ne skrbite zame.«
Ponovno pogledam Marijo, v iskanju odgovorov. Odkar sem jo nazadnje pogledala se ni premaknila niti za milimeter. Nas sploh sliši?
»Prideš ven? Lahko greva tudi na dvorišče? Malce zraka ti ne bi škodilo...«
»Grozno izgledam.«
»Saj je vseeno...« Ni se zlagala. Alja je po navadi tista, ki je perfektna ne glede na situacijo. Kris jo prime pod roko in bežno zavzdihne: »Malo greva ven na svež zrak.« Počasi odpre vrata in gresta ven. Blue jima sledi.

V istem trenutku, ko se vrata zaprejo, me Marija pogleda. V oči. »Jaz sem kriva,« dahne. Zmedem se zaradi nenadne pozornosti iz njene strani. In pa tudi zaradi besed, ki jih je izrekla. »Kaj?«
»Jaz sem kriva,« ponovi.
»Ne nisi...«
»Ja. Sem. Več kot očitno me je prosila za pomoč. Se ne spomniš? Rekla je, da gre na stranišče in se nasmehnila? V taki situaciji? Če bi le takrat zaznala alarm... šla bi za njo in vse bi bilo v najlepšem redu. Ampak sebična jaz tega ni naredila. Pustila sem jo... razočarala. In potem je tako dolgo ni bilo nazaj. Bilo je sumljivo. Ampak kaj sem naredila? Nič. Kaj bi bilo če bi šla tja? Ne poskušaj me prepričati o nasprotnem. *i*Jaz*i* sem kriva.«
Odprem usta, ampak jih zaprem nazaj. »Kaj pa Erik? To, da je on... da njega ni več je moja krivda in to, da je... odšel je v večini sprožilo sprožilec na njeni pištoli. Če le ne bi samo obstala tam in bi ju dovolj hitro dohitela... še vedno ne morem verjeti, kako se nisem mogla znebiti *i*enega*i* zombija. Razočarala sem sebe, Erika, vas in Olivijo.«
»Ne.«
»Ja.«
Za nekaj trenutkov se samo gledava. »Samo... mislila sem, da bi mi vse to lahko zaupala. Da bi mi povedala, da se ne počuti slabo in bi se lahko pogovorila z njo. Nisem niti imela časa, da bi ji rekla... da bi ji povedala, da jo imam rada, da bi jo objela. Ko sem prišla sem je še ni dokončno zmanjkalo. In namesto da bi ji pomagala sem tudi jaz okamenela...«
»Nič nisi morala narediti...«
»Ne... nehaj. Ali me lahko samo pustiš samo? Z... z njo...«
»Vse bo okej...« Po kolenih se skobacam proti Mariji in jo objamem. Vem, da ona to potrebuje in globoko v sebi vem, da to potrebujem tudi jaz. Pustim ji da mi s solzami zmoči ramo. Preden oddidem iz tal poberem pištolo – za vsak slučaj. »Vse bo okej,« ponovim, nato pa zapustim prostor.

Ko bi bilo to vsaj res. Obe z Marijo se več kot zavedava, da ne bo nič okej. Vse je narobe. Kaj zdaj? Kakšen je naslednji korak. Jezno pištolo vržem v bližnji koš za smeti. Po lestvi se povzpnem na streho. Sonce je zakrito s temnimi oblaki, ki več kot očitno napovedujejo nevihto. Usedem se na rob in se zazrem v daljavo. Po licu mi steče ena sama solza. Dvignem roko, da bi jo obrisala ampak se ustavim. Ni vredno. Nad mano glasen grom sproži dež. Vseeno mi je. Rada imam dež. Uležem se na tla in zaprem oči. Ko bi se vsaj vse skupaj končalo. Ko se vsaj ne bi začelo. Zdajle bi bila v šoli in se pritoževala čez popolnoma normalne stvari. Poslušala bi glasbo, se pogovarjala z Luno, se z njo smejala, šla bi domov, se pritoževala glede gneče, jedla bi mamično hrano, šla bi v sobo, naredila nalogo... Ne vem, če sem si kdaj mislila, da bom to rekla ampak tudi nalogo pogrešam.

»April? Vse v redu?« Kris se uleže zraven mene. »Alja?«
»Ni se dobro počutila... šla je spat. Marija?«
»Hotela je biti sama z... saj veš«
»Ja. Ti je kaj rekla?«
Glavo obrnem na desno in ga pogledam: »Nič. Sedeli sva v tišini in je rekla, če jo lahko pustim samo.«
Prikima.
»A si ti v redu?« vprašam.
Ponovno prikima.
»Lažeš...«
»Lažem. Samo... nočem razmišljati o saj veš čem in kom. Ampak si enostavno ne morem pomagati.«
»Kris, tako zelo mi je žal... če ne bi samo... okamenela... če me potrebuješ sem tu zate in tudi, če me ne potrebuješ sem še vedno tu. Ne vem kako težko ti mora biti ostati tako močan. Kako za božjo voljo ti uspe.« Obrnem se nazaj v nebo in zaprem oči. Ko bi vsaj lahko pozabila na vse. Ko bi mi vsaj lahko dež spral misli stran, da bi lahko normalno spala in živela. Nočem razmišljati o slabih stvareh in trenutno niti o dobrih stvareh. Želim samo obstajati. Še to ne.




***

gayzis pa ste končno dočakal nov del
morm počas prit nazaj u formo rednega pisanja moji možgani so si uzel počitnce in niso bli sposobni pisat
so pa dobival ideje
in ubistvu dost spremenil main plot zgodbe ampk nebi zdj o tem lol
ful mam mixed feelings glede tega dela pač tko res nism znala bolš napisat pa tko na srečo nimam tok izkušenj kk je k ti umre bližnja oseba zato ker na srečo mi je od bližnjih umrla le pra babi pa še to ko sm bla dost mlajša pa ofc naš pes pa maček
ampk hopefully je uredu idk vi povejte??
kt vedno lol ful hvala za uso podporo pa to pa da čakate dva mesca da napišm nov del, da jih spremljate, berete, likate, komentirate pa vse to <333
love yall so so so much