Mina's story 1. del
6
Ojla, moja prva zgodba je tu! Uživajte!
----------------------------------------------------------------------------------
Mina se je zbudila in pogledala na uro. O, ne, zamudila bo. Hitro se je preoblekla, se umila in v kovček zložila nekaj precej neobičajnih stvari: stetoskop, rokavice, bela halja... marsikateri bunkelj bi pomislil, da gre za zdravilca. Ampak ne, Mina je magizoologistka in prav danes, se odpravlja na posebno potovanje v Sibirijo. Nujni primer, saj razumete, ne?
Pograbila je stvari in se udejanila na magizoologiski center, natančneje v oddelek nujnih primerov. Tam sta jo že čakala nejevoljna sodelovca, ki jima njena zamuda, ni bila pri srcu. “Pa si le prišla” je nestrpno rekel prvi. Drugi je pritrdil: “Mislila sva, da bova morala oditi že brez tebe”. Ampak Mina se je delala, kot, da je preslišala nestrpen ton v njunem glasu: “Kdaj se bom odrekla, taki pustolovščini? Mogoče takrat, ko bo moja butica postala zakrknjena!” se je zasmejala in pokukala v torbo, kot bi želela preveriti, da ni česa pozabila. “Michael, Andrew, vidva kar pojdita do recepcije in prosita za hitri dvernik. Jaz moram skočiti še k Skokcu, Mii, Jonu in Alice. Obljubim, da bom hitro nazaj!” In je stekla. Andrew je ugovarjal: “Mina, ne. Dvernik je pripravljen. Pohiteti moramo!” Vendar Mina ga ni več slišala, saj se je že izgubila v hrupni množici.
Mina je stekla proti svoji pisarni, hmm... mogoče, bi zato morala uporabiti kakšen drug izraz? Stekla je namreč skozi vrata, na katerih je pisalo ‘Minina pisarna’. Vendar ni prišla v majhno sobo s pisalno mizo in kupi papirja, temveč v prostor, velik kot celo bunkeljsko nogometno igrišče. V tem prostoru je kar mrgolelo različnih magičnih bitij: poškodovanih in ne poškodovanih. Ob neki kletki, ki je bila v primerjavi z drugimi zelo majcena, je bilo okoli 5 ljudi. Eden izmed njih je zagledal Mino in zaklical: “Mina! Hej, Mina! Pridi sem Skakač je v zelo slabem stanju. Težko diha in srce mu udarja v nepravilnem in neenakomernem bitju. Premestiti ga bo treba v magizoobolnišnico, brez intenzivne nege, po vsej možnosti ne bo preživel.” Mina ni nič rekla, le hitro je stekla proti Skakaču. Skakač je bil že zelo star šnofeljček, ki ga je Mina dobila pri 5 rojstnem dnevu od zdaj že preminule in ljube mame. Mina je šnofeljčka poprijela za tačko in rekla vse bo še dobro. Skakač je odprl oči in se poskušal premestiti v njeno naročje, vendar je sredi poti omahnil in padel na tla. Ljudje okoli Mine in Skakača, so poskočili, šnofeljčka dali v kletko in z ekstra hitrimi koraki oddrveli nazaj skozi vrata proti bolnišničnemu oddelku. Mina je mislila, da je sama in zato ni mogla več premagovati solz, kar teklo je od nje in nenadoma se jo je nekdo nežno dotaknil na rami in jo stisnil v svoj objem. Bil je mlad moški, ki jo je prej ogovoril. Mina ga ni poznala zelo dobro, saj je tu začel delati šele pred kratkim, a objema se ni branila. Moški jo je ogovoril: “Ne skrbi Mina, vse bo še dobro.” Mina je vedela, da jo je poskušal le potolažiti, saj sta oba dobro videla, kako se je Skakač poslovil od življenja. V njej je živelo le še tako majhno upanje, pa le zaradi tega, ker je tako hotela.
Nenadoma sta v sobo pridrvela Michael in Andrew, zdaj sta bila že kar pomodrela od živčnosti, le kje se zdaj obira Mina? Že dolgo nazaj bi mogli zapustiti magizoologiski center!
Takoj, ko sta vstopila v njeno ‘pisarno’, sta videla, da ne gre vse dobro. Počasi sta šla k Mini, a je nista vprašala kaj se je zgodilo, oba sta ugledala prazno Skakačevo kletko. “Mina,” jo je tiho in sočutno pozval Andrew. “Iti moramo. Tudi druge živali nas potrebujejo.” Mina je prikimala in se že želela izvleči iz objema, ko pa jo je mladi moški potegnil nazaj in ji prišepnil: “Vse bo še dobro!” Mina je pokimala in brez, da bi ga pogledala se je obrnila in sledila Michaelu in Andrewu. Andrew je rekel: “V Sibirijo moramo. Tam živali kar zbolevajo in temu ni videti konca. Mogoče gre za kakšen čuden napoj, zato bomo s sabo vzeli še dva aurorja. Več glav več ve!” Mina je togo prikimala in rekla: “Počakala vaju bom pri dverniku.” Prav zgovorna, tisti hip pač ni bila. “Tudi jaz grem s tabo!” je rekel Michael in stekel za njo. Andrew je skomignil, odmajal z glavo in pohitel po čakajoča aurorja.
Čez 3 minute, so že vsi zbrani in pripravljeni, se oklepali hitrega dvernika, ki jih bo popeljal v Sibirijo. Okolica se je hitro spreminjala. Zato je bilo vse, kar so videli en cel zmazek. Čez nekaj časa se je slika le izostrila in čez sneženo nebo so tako rečeno lebdeli proti tlom. Ta trenutek je bil božanski, a v njem ni užival prav nihče, mogoče ga sploh noben ni opazil.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kakšen se vam je zdel prvi del? Napišite v komentarje!:blush:
----------------------------------------------------------------------------------
Mina se je zbudila in pogledala na uro. O, ne, zamudila bo. Hitro se je preoblekla, se umila in v kovček zložila nekaj precej neobičajnih stvari: stetoskop, rokavice, bela halja... marsikateri bunkelj bi pomislil, da gre za zdravilca. Ampak ne, Mina je magizoologistka in prav danes, se odpravlja na posebno potovanje v Sibirijo. Nujni primer, saj razumete, ne?
Pograbila je stvari in se udejanila na magizoologiski center, natančneje v oddelek nujnih primerov. Tam sta jo že čakala nejevoljna sodelovca, ki jima njena zamuda, ni bila pri srcu. “Pa si le prišla” je nestrpno rekel prvi. Drugi je pritrdil: “Mislila sva, da bova morala oditi že brez tebe”. Ampak Mina se je delala, kot, da je preslišala nestrpen ton v njunem glasu: “Kdaj se bom odrekla, taki pustolovščini? Mogoče takrat, ko bo moja butica postala zakrknjena!” se je zasmejala in pokukala v torbo, kot bi želela preveriti, da ni česa pozabila. “Michael, Andrew, vidva kar pojdita do recepcije in prosita za hitri dvernik. Jaz moram skočiti še k Skokcu, Mii, Jonu in Alice. Obljubim, da bom hitro nazaj!” In je stekla. Andrew je ugovarjal: “Mina, ne. Dvernik je pripravljen. Pohiteti moramo!” Vendar Mina ga ni več slišala, saj se je že izgubila v hrupni množici.
Mina je stekla proti svoji pisarni, hmm... mogoče, bi zato morala uporabiti kakšen drug izraz? Stekla je namreč skozi vrata, na katerih je pisalo ‘Minina pisarna’. Vendar ni prišla v majhno sobo s pisalno mizo in kupi papirja, temveč v prostor, velik kot celo bunkeljsko nogometno igrišče. V tem prostoru je kar mrgolelo različnih magičnih bitij: poškodovanih in ne poškodovanih. Ob neki kletki, ki je bila v primerjavi z drugimi zelo majcena, je bilo okoli 5 ljudi. Eden izmed njih je zagledal Mino in zaklical: “Mina! Hej, Mina! Pridi sem Skakač je v zelo slabem stanju. Težko diha in srce mu udarja v nepravilnem in neenakomernem bitju. Premestiti ga bo treba v magizoobolnišnico, brez intenzivne nege, po vsej možnosti ne bo preživel.” Mina ni nič rekla, le hitro je stekla proti Skakaču. Skakač je bil že zelo star šnofeljček, ki ga je Mina dobila pri 5 rojstnem dnevu od zdaj že preminule in ljube mame. Mina je šnofeljčka poprijela za tačko in rekla vse bo še dobro. Skakač je odprl oči in se poskušal premestiti v njeno naročje, vendar je sredi poti omahnil in padel na tla. Ljudje okoli Mine in Skakača, so poskočili, šnofeljčka dali v kletko in z ekstra hitrimi koraki oddrveli nazaj skozi vrata proti bolnišničnemu oddelku. Mina je mislila, da je sama in zato ni mogla več premagovati solz, kar teklo je od nje in nenadoma se jo je nekdo nežno dotaknil na rami in jo stisnil v svoj objem. Bil je mlad moški, ki jo je prej ogovoril. Mina ga ni poznala zelo dobro, saj je tu začel delati šele pred kratkim, a objema se ni branila. Moški jo je ogovoril: “Ne skrbi Mina, vse bo še dobro.” Mina je vedela, da jo je poskušal le potolažiti, saj sta oba dobro videla, kako se je Skakač poslovil od življenja. V njej je živelo le še tako majhno upanje, pa le zaradi tega, ker je tako hotela.
Nenadoma sta v sobo pridrvela Michael in Andrew, zdaj sta bila že kar pomodrela od živčnosti, le kje se zdaj obira Mina? Že dolgo nazaj bi mogli zapustiti magizoologiski center!
Takoj, ko sta vstopila v njeno ‘pisarno’, sta videla, da ne gre vse dobro. Počasi sta šla k Mini, a je nista vprašala kaj se je zgodilo, oba sta ugledala prazno Skakačevo kletko. “Mina,” jo je tiho in sočutno pozval Andrew. “Iti moramo. Tudi druge živali nas potrebujejo.” Mina je prikimala in se že želela izvleči iz objema, ko pa jo je mladi moški potegnil nazaj in ji prišepnil: “Vse bo še dobro!” Mina je pokimala in brez, da bi ga pogledala se je obrnila in sledila Michaelu in Andrewu. Andrew je rekel: “V Sibirijo moramo. Tam živali kar zbolevajo in temu ni videti konca. Mogoče gre za kakšen čuden napoj, zato bomo s sabo vzeli še dva aurorja. Več glav več ve!” Mina je togo prikimala in rekla: “Počakala vaju bom pri dverniku.” Prav zgovorna, tisti hip pač ni bila. “Tudi jaz grem s tabo!” je rekel Michael in stekel za njo. Andrew je skomignil, odmajal z glavo in pohitel po čakajoča aurorja.
Čez 3 minute, so že vsi zbrani in pripravljeni, se oklepali hitrega dvernika, ki jih bo popeljal v Sibirijo. Okolica se je hitro spreminjala. Zato je bilo vse, kar so videli en cel zmazek. Čez nekaj časa se je slika le izostrila in čez sneženo nebo so tako rečeno lebdeli proti tlom. Ta trenutek je bil božanski, a v njem ni užival prav nihče, mogoče ga sploh noben ni opazil.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kakšen se vam je zdel prvi del? Napišite v komentarje!:blush:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kok dobra zgodba.:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Ful mi je všeč.
A boš napisala še kakšno???:laughing::laughing::heart::heart::heart:
Ful mi je všeč.
A boš napisala še kakšno???:laughing::laughing::heart::heart::heart:
0
vedno nasmejana
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kakšen se mi zdi? Super kok je to dobr:scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream:Umrla bom če ne napišeš novega dela:scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::scream::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
3
Moj odgovor:
rožica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vse je slabo
Torej mam problem s staršema. Torej zame bi vsi rekl da sm ful srecna v zviljenu da mam ful fajne starse in da smo taka vesela družina. Ampak temu ni čist tko. Sj ne rečem kdaj se mamo res res fajn in takrt sm zlo srečna kdaj pa je vse slabo da mi gre cel dan na jok in zvečer se zjokam v pojstli. Torej mami včasih pije. Ima obdobje ko ne in takrat je super. Zdaj pa je spet obdobje ko skriva pijačo po sstanovanju in jaz sm že dost stara da vem kdaj je kaj pila ker se ji vidi po obnašanju. Sj ni grozno pijana mi pa to čisto nič ni všeč. Tud za očijem se vse večkrat kregata. Zdj je oči že 3 dni čist hladen in žalosten. Oba hočta to pred mano mal skrit ampak jima gre očitno bl slabo. Zdj je pa še oči najdu nek vin nekje skrit in je katastrofa. Prov otročja sta že. Recimo mami zameri in gre v sobo in ati skuha kosil in ona pol tega ne je in mi gre nasleden dan govort dda kaj zj on misl da je k je skuhal ta kosil. Pol mi zvecer ati rece bom naredu neki drudzga da ne bo presimpl da nav problemov in ja. In pač najbl slabo je to da je v hiši tok slb vibe da mi gre cel čs na jok. Vedno k se pogovarjata mi srce nabija da bo en znoru. Vem da se tud od drugih starši kregajo ampak vsi k jih js pozanm majo vsaj enga brata al pa sestro in to je pol mal lažje. Js sm pa edinka. PA še mami ma neke zdravstven težave in me je strah da ni kj narobe. Kaj nj ?? A nej se vmešam all nj rajš vse pustim prmir? A se še komu kj takega dgaja?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(314)
Srednje.
(195)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(52)