Sprehajam se po prelepih kamnitih ulicah Oxforda, obdana s starimi zgradbami in zgodovinskimi stavbami. Kamnita tla, po katerih se sprehajam, se lesketajo v svetlobi sonca, ki na nebu blešči v odtenkih rumene in zlate barve. Obkrožajo me večstoletne hiše, prečudovite večnadstropne knjižnice, starinarnice in koloseji. Fasade hiš so v različnih odtenkih sivega in kremnega kamna. Prečudovito je. Opazujem angleško arhitekturo, ki me vedno znova navdušuje. Izza ograj hiš tu in tam pokukajo lepo urejeni angleški vrtovi z nasadi vrtnic vseh barv. Zavijem na tlakovano potko, ki vodi do Univerze Oxford. Stavba je mogočna in na pogled izžareva zgodovinsko preteklost ter arhitekturno veličino, s svojimi zidanimi fasadami, visokimi stolpi in arkadami. Približujem se vhodu na posestvo, ko zaslišim nadležen zvok budilke. Ding, ding, ding.

V trenutku sem se prebudila. Rahlo meglen pogled sem usmerila k svoji nočni omarici, kjer je vztrajno z nadležnim zvokom zvonila budilka. Pet do osmih. »O ne. Zamudila bom avtobus,« sem si rekla in hitro stekla v kopalnico. Umila sem si zobe, si naredila hitro nego obraza ter si na ustnice nanesla rožnato bleščilo. Trepalnice sem si prevlekla s tanko plastjo maskare in stekla v svojo sobo k omari. Nase sem hitro zvlekla oprijete kavbojke in ohlapen mornarsko moder pulover z belim napisom Oxford. Vedno sem občudovala to mesto. Če bo vse po sreči bom čez 3 leta tudi jaz tekala po travnatih zelenicah, obdana z antičnimi zgradbami ter pila angleški čaj v ljubkih majhnih kavarnah. Obula sem si bele nogavice in pograbila zvezke, ki so bili nametani po vsej sobi. Vse sem zatlačila v torbo skupaj z mobilnim telefonom in knjigo. Na hitro sem si uredila svoje lase, kolikor je bilo to v tako kratkem času sploh mogoče. Vedno se mi je zdelo, da so moji lasje nekaj na kar sem lahko ponosna. Še posebno so mi všeč, saj se mi v valovih spuščajo po ramenih v svetlo zlati barvi kakor sonce. Veliko ljudi se hvali s svojimi očmi, ampak moje niso nič posebnega. So zeleno-rjave barve, podedovala pa sem jih po očetu. Moja mama ima prelepe sinje modre oči. Vedno sem si želela imeti njene. V bistvu sem vedno želela izgledati kakor ona. Tudi ona ima kakor zlato svetle lase, ki ji sežejo vse do spodnjega dela hrbta. Le, da so njeni ravni kakor nitka, za razliko od mojih.


Po zavitem stopnišču sem stekla v spodnje nadstropje in na hitro ošinila hladilnik. Z mamo sva dogovorjeni, da nanj napiševa, če bova pozno doma, ali imava kakšne popoldanske opravke. Na hladilniku se je pojavil nov rumenkast listek, v katerem mi sporoča, da bo po službi šla po nakupih, zato bo doma najverjetneje zelo pozno. Še en osamljen popoldan je pred mano, sem pomislila in glasno zavzdihnila. S poličke pri vratih sem snela ključe in pograbila rumen dežnik. Odprla sem vrata in globoko vdihnila svež jesenski zrak. Ulice Londona so bile polne ljudi, ki so hiteli po svojih opravkih, tu in tam pa je bilo opaziti tudi kakšnega turista. Bilo je običajno deževno jutro. Zaklenila sem hišo in se pognala proti avtobusni postaji. Svoj avtobus sem ujela tik preden je speljal. Zadihana od teka sem se sesedla na najbližji stol in sploh nisem opazila fanta, ki je buljil vame. Ko sem ga opazila, sem se nasmehnila, on pa se je hitro obrnil v drugo smer. Nisem bila ravno navajena buljenja, ker sem v srednji šoli nekako nevidna. Velikokrat se sprašujem, če drugi sploh vedo da obstajam, z izjemo nekaterih prijateljev, ki jih imam. Z besedo »prijateljev« pa mislim svojo najboljšo prijateljico Emily in prijatelja Lucasa.


Ko je avtobus zapeljal na šolski dovoz, se je pred vrati zbrala gruča učencev, ki so se trudili čim hitreje zapustiti avtobus. Tik preden sem izstopila, me je za ramo prijela hladna roka. Ozrla sem se in zagledala fanta, ki je malo prej buljil vame. Presenečeno sem ga pogledala in vprašujoče usločila obrvi. On pa mi je na ustnice položil svoj prst ter me utišal. Bil je malce višji od mene, vendar kljub temu zelo čeden. Imel je sinje modre oči, takšne kakor moja mama. Na sebi je imel siv pulover s kapuco in sivo trenirko. Toplo se mi je nasmehnil, ob čemer je razkril svoje kakor sneg bele zobe. Prijel me je za roko ter me odvedel iz avtobusa. V trenutku, ko sva bila dovolj stran od avtobusa, da naju nihče ni mogel slišati, sem izpustila njegovo roko, in ga odrinila stran. Z besnim a hkrati začudenim glasom sem spregovorila:
»Kaj za vraga počneš? Kdo pa misliš da si? Nekdo, ki kar tako pristopi do punce in jo kar, kar…….ne vem ugrabi?! Sploh ne vem kdo si! Prvič v življenju…….«
Utihnila sem, saj ni bil videti niti malo prestrašen, zmeden ali kar koli. Smejal se je. Vendar to ni bil zloben smeh, ampak prisrčno smejanje. Bila sem še bolj besna, saj se mi je situacija zdela vse prej kot smešna. Ko je končno prišel do sape je odgovoril:
»Pomiri se. Nisem te nameraval ugrabiti. Oprosti če je tako izgledalo, vendar tebi pa res ni treba kar tako znoreti. Saj nisem kakšen sumljiv štiridesetletnik, ki te lovi po parkirišču. Imam jih toliko kot ti«, je rekel in dvignil roke, kakor da bi se predajal. Nisem mogla verjeti, kako lahko reče kaj takšnega. Saj nima niti najmanjšega pojma o moji starosti. Sarkastično sem siknila: »Star si 16?«
V trenutku se je nehal smejati in zaigral resnično užaljenost:
»Zdaj sem pa res užaljen. Hočeš reči, da izgledam starejši?«
Ta njegov sarkazem in zabava na račun vsega skupaj, sta mi šla zdaj že pošteno na živce. Zdaj sem bila jaz na vrsti, da se malo pošalim na njegov račun:
»No, zdelo se mi je da si veliko mlajši. Kakšnih 12 let?« Tokrat je bil videti res užaljen. Z malo bolj resnim glasom je spregovoril:
»Kakor koli, tukaj sem zato, da ti predam sporočilo. Imenovan sem bil za tvojega zaveznika in svetovalca……..«.
Tokrat sem bila več kot zmedena:
»O čem za vraga pa govoriš? Je to kakšna potegavščina? Veš kaj, nimam časa za te neumnosti. V šolo moram. Bova nadaljevala naslednjič, prav?«
Že sem se obrnila, da bi odšla, ko me je njegova roka prijela za roko ter me obrnila k sebi. Z nejevernim glasom je rekel: »Hej, misliš da si jaz želim biti s tabo? Saj mi sploh ne verjameš. Ampak če želim priti v krog najboljših učencev te potrebujem. Zato te prosim, da si malce bolj razumna do situacije v kateri sem…….«
Debelo sem ga pogledala.
»Kaj? Kakšna šola? Ti hodiš na mojo šolo? In o kakšnem krogu najboljših učencev za vraga govoriš?«, sem začudeno vprašala, saj ni več izgledalo kakor da se šali. Zdaj je bil on zmeden:
»Čakaj, čakaj…..hočeš reči da še sploh ne veš, da si bila sprejeta? O moj bog. To je ne, ne, ne…….ne more biti res….« »Kam sem bila sprejeta? O čem govoriš? Mi lahko prosim pojasniš kaj se tukaj dogaja, ker trenutno nimam niti najmanjšega pojma o čem za vraga govoriš?«, sem z neučakanim glasom vprašala. Globoko je vdihnil in z mirnim glasom dejal:
»Okej, poslušaj, prosim pretvarjaj se, da se nič ni zgodilo, ker če se to razve, bom v velikih težavah, prav? Samo obljubi mi.« To me je še bolj razburilo in hkrati zmedlo:
»Ne morem se pretvarjati, da se to ni zgodilo, ker se pravkar dogaja…..«
Nato me je odločno prekinil:
»Veš kaj, to je bila potegavščina, prav si imela. S fanti smo stavili in……..«
Zdaj sem bila še bolj besna, saj sem mu za trenutek res verjela:
»Saj ne morem verjeti! Šolo sem zamudila zaradi tebe in tvoje bedaste potegavščine. Bedak. Vidim, da nimaš pametnejšega dela od ustavljanja naključnih punc s prihodnostjo na poti v šolo, ki je taki kot ti nimajo. Upam, da se več nikdar ne srečava.« Obrnila sem se in se odpravila proti šoli. Fant pa se je nasmehnil sam pri sebi, saj ga je vse skupaj močno zabavalo in rekel: »Vsekakor se bova še srečala«.
~~~~~~~~~
Evo, tukaj je 2.del moje zgodbe. Končno mi je uspelo. Verjetno se vas je večina sploh več ne spomne, ker je prvi del izšel že 3 mesece nazaj. Zato vam dam tukaj povezavo do 1.dela: https://pil.si/forumi/pisalnica/minuta-vecnosti. Sorry, ker del ni daljši, ampak v šoli imamo ogromno in komaj sem uspela objaviti tale del. Nov del zgodbe Utrinki iz življenja temnega gospoda pa dobite verjetno ta vikend. Bom poskušala zdaj objavljati vsak teden nov del. Kakorkoli upam da vam je del všeč, če vam je všeč pustite kakšen :heart: ali kakšen lep komentar, tudi kritik se ne branim. Lepo bodite, pa srečno vsem jutri na Cankarjevem tekmovanju!
Lepo bodite, #spletna_punca <33