Nevrjetno je kako se lahko vse tako hitro obrne... Mislila sem da bi se lahko zlila v okolico, ostala povprečna. To mi je bilo vzeto čez noč... In sedaj, se vsak večer, ko je tista srhljiva tišina, stene rušijo name, ampak nikoli ne padejo. Je tisti strah pred koncem. Samo da konec ne obstaja. Zataknjena sem tukaj, v tem občutku samote... Ki se je zasidral točno takrat, ko sem se zrušila na kolena, na tleh bolnice. Sedaj pa lahko samo še strmim v list papirja, popacan in zabrisan, z elegantnimi črtami grafita. Kdaj sploh ne vem koliko časa mine, preden pridem nazaj v realnost. Kdaj sploh ne vem če se bom pobrala iz te neskončne luknje.

Čudim se da sem še živa.
.
.
.
Še en kratek odlomek iz zgodbe ki jo pišem...
lp Eva