Hejjj!
Tukaj je že drugi del! Uživajteee!
______________________________________________________________________________

Brcnila sem v kamen in zaklela, saj me je prst grozno zabolel. Po tem, ko sem zavrnila očetovo ponudbo, se je zelo razjezil name in zajterk sem morala hitro zmetati vase, da sem lahko hitreje odšla. Takoj sem lažje zadihala. Ko sem se malo pomirila sem se odpravila v svoje sobane, kjer sem se okopala in umila lase. Sonce mi jih je sušilo, ko sem sedela na oknu in razmišljala o Felicijanu. Bežno sem se ga spominjala. Ko sem bila mlajša, sem ga s starši in sorojenci obiskala v sosednjem kraljestvu. Megleno sem se spomnila oranžnolasega mulčka, zadržanega in prestrašenega, ko smo prišli in gotovo travmatiziranega z modrico na očesu, ko smo odšli. Aleksandar ga je namreč namlatil s knjigo, ker ga je že tretjič zaporet premagal v kartah. Če nebi bilo Ilie, bi Aleksandar Felicijanu verjetno polomil tudi nos. Ko smo prišli domov, je tudi Fadila imela kaj za povedat o pretepu. Ni ji bilo všeč, da je Ilia posegel vmes, saj je uživala v jokanju fanta, ki ji je šel tako na živce. Moji starši so se družini Urbes-Jontes opravičevali za Aleksandrovo neprimerno vedenje. Felicijanovim staršem sem z obraza prebrala zgroženost, gotovo jih je bolj kot za sina skrbelo Aleksandrovo duševno zdravje. Ta pa je doma slišal nekaj hudo gorkih in hudo je bil kaznovan. Morala sem se nasmehniti. Od tega je minilo že deset let. Takrat sem bila, kot princ Felicijan, stara šest. Upam, da je na to pozabil.

Potrkalo je na vrata.
Skočila sem z okenske police in hitro odprla vrata. Pred njimi sta stali Lidia in Adela, s škatlami v rokah.
Široko sem se nasmehnila.
"Heeej!" smo hkrati rekle in se skupinsko objele.
"Je tvoja obleka že prišla?" me je vzhičeno vprašala Lidia.
"Ne še," sem rekla.
"Oooh, škoda," je zavzdihnila Adela, Lidia pa je rekla: "Mogoče je bila Salina ljubosumna, ker je lepša od njene, pa jo je zažgala."
Planile smo v glasen smeh. Salina je bila hči lorda Arita in s svojim zafnanim obnašanjem nam je šla vsak dan bolj na živce.
Ko smo se nehale smejati, se je Adela nagnila k meni in mi dovolj na glas, da jo je slišala tudi Lidia zašepetala: "Veš, z Lidio sva prej naleteli na Aleksandra in z nasmehom naju je pozdravil. Mislim, da se ji meša. Njemu pa tudi."
"Zakaj?" sem vprašala.
"Saj veš," je zavila z očmi. "Naju nikdar ne pozdravi. Zdaj pa se je tudi nasmehnil."
"Žal vaju moram razočarati," sem rekla in ju potegnila v sobo. Začudeno sta me pogledali in zaprla sem vrata.
"Aleksandar je le vzhičen zaradi plesa. Veseli se, da bo videl vilinke."
"Jaz pa se veselim vilincev," je zasanjano rekla Adela. "Upam, da so lepši od Ilie," je še dodala bolj potrto.
Adela in moj dvajsetletni brat Ilia sta hodila vsaj pol leta, potem pa jo je dva tedna nazaj pustil, saj je mislil, da flirta z Annelom. To pa je bila seveda Lidia, kdo pa drug. Ilia temu ni verjel in tako imata zdaj oba zlomljeno srce. Adela je bila jezna nanjo in ji je očitila, da flirta z vsemi. Lidia je to zanikala, a vsi vemo, da je Adela govorila resnico.
"Čakaj, kašni vilinci?" se je oglasila Lida.
"Ja, ta ples so priredili v čast vilinskima delegacijama, ki sta prispeli," ji je pojasnila Adela.
"Aja. Jaz pa sem mislila, da je navadni spomladanski praznik, kot vsako leto," je rekla Lidia.
"Ja, saj tudi je spomladanski praznik a tokrat so povabljeni tudi vilinci," sem rekla.
Adela me je namrščeno pogledala: "Čakaj, zakaj pa so sploh prišli?"
Zavila sem z očmi. Zgleda, da se res pozna, da sem kraljeva hči.
Odgovorila sem ji na vprašanje:" Povabili smo jih za sklenitev starih zamer."
Zopet sem zaslišala trkanje.
Stekla sem k vratom. Odprla sem jih. Pred mano je stala Amaruna s škatlo v rokah. Brez besed mi jo je izročila. Zahvalila sem se ji in zaprla vrata, kolikor hitro sem lahko. Nikdar ni marala dvojčic in nikakor nisem želela, da bi kakšno pripomnila na njuno prisotnost.
"Pokaži, pokaži, pokaži!" sta vzklikali.
Škatlo sem odložila na posteljo, vmes pa sta se Lidia in Adela sukali okoli mene.
Obleko sem povlekla iz škatle in jo pokazala. Občudujoče sta zavzdihnili.
"Tako lepa je," je rekla Adela. Prav vedela sem, da jima bo všeč.
Obleka je bila temno zelena. Imela je izrez v obliki črke v. Čez zgrodnji del krila se je razprostirala prosojno zelena tančica z drobnimi izvezenimi listki in belimi rožicami. Pomislila sem, kako lepo se bo zraven podal še nakit, ki je bil položen v majhni škatlici; žadasti uhani v obliki kapljic in zlata veržica z zelenim obeskom.
Tok mojih misli je prekinila Lidia, ko je naslanjajoč se na okno rekla:"Poglejta Aleksandar je spodaj!"
"Kot, da to koga briga," sem zavila z očmi.
Adela je nejevolno rekla:"Ali nisi pred kratkim osvajala Annela?"
"Oh, če sta pa oba tako lepa, ne morem se odločiti..."
Zaslutila sem prepir in hitro rekla:"Kaj, če bi pogledale še vajini obleki?"
Adela je takoj prišla k postelji in dvignila pokrov škatle. Lidia pa se je pomudila ob oknu. Njuni obleki bi se lahko primerjali z mojo. Lidiina obleka je bila živo modre barve z dolgimi rokavi, ven pa so se videla ramena. Za uhane je imela velike srebrne rinke, verižica pa je bila preprosta brez obeska in srebrna.
Adelina obleka je bila vijolična, z izrezom na hrbtu. Imela je le srebrno verižico z ametistom.
"Mislim, da je čas, da se oblečemo," je rekla Lidia, ki je končno odtrgala pogled z mojega brata.
Kmalu smo bile vse tri pripravljene na hodniku.
"Ples prihajamo," je rekla Adela.
"Lepi fantje *i*in*i* ples prihajamo," jo je popravila Lidia.
Nasmehnila sem se.
______________________________________________________________________________


Upam, da ste uživali v branju in vesela bi bila kakršnih koli komentarjev.
Lp vaša Sister :hearts: