Hoj hoj!


Tukaj je malo daljši del moje zgodbice!
Lepo branje!:kissing_heart:

_________________________

Dvorana je bila nabito polna ljudi v lepih oblačilih. Zrak je bil postan in vroč, čeprav se ples še ni začel. A to me ni presenečalo, saj je bilo res veliko ljudi.
"A ta dvorana nima oken?" se je Lidia na glas vprašala.
"No, očitno jih nima," je rekla Adela.
Vse tri smo obžalovale, da si nismo spele las.
V množici sem opazila roko, ki nam je mahala in prepoznala sem Samuela.
Napotile smo se proti starejšemu bratu Lidie in Adele, ki je postopal v družbi Ilie in Aleksandra.
Čeprav sta se Ilia in Adela pozdravila bolj iz vljudnosti, kot iz prijateljstva sem opazila obžalovanje v Ilievih očeh in vedela sem, da jo bo za večino plesov prosil on.
Samuel je opazil napetost in jo prekinil z besedami: " Starši vas gotovo že čakajo, Habesi. Fadila je že tam," pomignil je proti kraljevemu odru, kjer je na enem od manjših štirih prestolov, po dva sta bila na vsaki strani prestola kralja in kraljice, sedela Fadila, oblečena v vinsko rdečo obleko.
Da bi prekinila bitko pogledov med Adeli in Ilio, sem slednjega zgrabila za roko in se obrnila proti Samuelu ter mu rekla:”Prav imaš.” Nasmehnila sem se mu. Pomignila sem Aleksandru, ki je pasel oči na Lidii, ta pa je kar žarela od veselja.
Odkašljala sem se in glasno rekla: “Greeemo, Aleksandar!”
”Ja, ja,” je rekel in zavil z očmi.
”Saj grem.”

Čez četrt ure je kralj naprosil goste, da se umaknejo in naredijo prostor za vilince.
Komaj so se vsi prerazporedili, so se že treskoma odprla vrata in skoznja so vkorakali vilinci in vilinke. Že na prvi pogled se je videlo, kateri so iz Podzemlejskega kraljestva in kateri iz Gozdnega. Podzemeljčani so bili bolj bledi in temnolasi, njihove obleke pa so bile bolj načičkane ter temnih, hladnih barv. Tudi po postavah se je videlo, da niso tako zagrizeni bojevniki, kot gozdni, ki so bili poleg večjih mišic tudi bolj zagoreli in v bolj praktičnih, a še vedno lepih in slavnostnih oblekah v zelenih odtenkih.
Ostala sem odprtih ust. Vse govorice so bile resnične; vilinci so bili prekleto lepi. Vilinci so kot ena oseba sklonili glave pred kraljem, mojim očetom, ki je vstal in tudi sam sklonil glavo, kar smo naredili tudi vsi drugi v dvorani.
Po napetem molku je kralj slovesno oznanil: ”Naj se ples začne!”
Zaploskali smo.

”Bi zaplesala z mano?” me je vprašal Samuel.
Ne vem, ali je bil razlog to, da me je ves čas za ples spraševal Samuel, a bil je edini s katerim sem plesala in privolila sem le zato, ker nisem želela presedeti te pesmi.
Zibala sva se na plesišču, medtem ko so orkestraši igrali lepo, a zelo zapleteno melodijo. Nenadoma pa so se glasno odprla vrata, glasba je potihnila in Samuelova roka na mojem pasu je otrpnila. Vsi prisotni v dvorani so se obrnili proti vratom, med katerimi je stara Salina, oblečena v živo roza obleko, definitivno preveč odprto in oprijeto, ki se je tepla z njenimi svetlimi in umetno nakodranimi lasmi.
”Grozno mi je žal da sem zamudila!” je glasno rekla Salina in samovšečno stresla z glavo, da so lasje razkrili debele diamante na njenih ušesih. Z umetnim glasom je nadaljevala: “Moja spletična je pozabila na današnji ples in sama se nisem morala obleči!”
Aritova hči edinka je pustila dramatičen premor, med katerim mi je Samuel zašepetal na uho: “Ta pa je res nesposobna.”
Potlačila sem smeh.
Salina je medtem teatrealno zavzdihnila in stopila v dvorano.
“Res mi je grozno žal, kar nadaljujte, kot da se ni nič zgodilo!”
S temi besedami se je pomešala med plesalce.
Ker se nobeden od orkestrašev ni spomnil, kje so ostali, so skladbo zaigrali znova. Samuel je izgledal zelo veselo. Ko se je ta ples končal, me je Samuel odvedel do mize, kjer so sedeli Adela, Lidia in Aleksandar.
Brez pozdrava sva sedla k njim, jaz pa sem s pogledom sledila Adelinemu, ki je z očmi poskušala prestreliti Ilievo soplesalko, vilinko.
“Ilievi soplesalki je ime Lacura,” je prijavil Aleksandar.
Adela ga je srepo pogledala in rekla: “Kot, da to koga briga.”
Samuel je bil očitno dobre volje in v pravem razpoloženju za nerviranje, saj je dejal: “Mene briga. Zelo je lepa in tudi jaz bi rad plesal z njo.”
Zagotovo bi se vnel prepir, če ne bi k naši mizi privršala Salina in se nastavil v tak položaj, da bi se, če bi bilo to mogoče, iz obleke razlila naravnost na Aleksandra, in zažgolela: “Bi zaplesal z mano?”
Lidia ji je poslala tako morilski pogled, da sem se kar ustrašila.
“Prav,” je rekel Aleksandar in skomignil.
Odvrtela sta se na plesišče. Oziroma, Salina se je, Aleksandar se je le opotekel za njo.
Zdaj sta obe dvojčici izgledali, kot da bi radi nekaj zažgali.
Pesem se je končala in Samuel je vstal.
”Ooo, Lacjra je prosta. Grem zaplesat z njo,” to rekoč se je izgubil med gosti.
Nismo bile dolgo same za mizo, saj sta kmalu prišla Ilia in Aleksandar, ki je vsem nalil vino v kozarce in nam jih podal.
”Ummm, saj veš, da še nismo polnoletne in ne smemo piti alkohola, kajne?” sem rekla in svojega brata karajoče pogledala.
”Hja, nimaš kaj. Saj ni treba, da kdo drug izve,” je rekel in skomignil z rameni.
”Prav,” sem se vdala in naredila požirek. Vino je bilo ogabnega okusa, a toplota alkohola mi je prijala in kmalu je bil moj kozarec prazen.
Opazila sem, da se nam skozi množico bliža fant z oranžnimi lasmi in pegicami. Zdel de mi je znan, a se nisem mogla spomniti kdo je.
”Počakaj malo. Ali je to Felicijan Urbas-Jontes?” se je na glas vprašal Ilia.
Ob njegovem glasu se je Adela zdrznila.
”To bo pa še zanimivo,” se je nasmehnil Aleksandar in lahko bi prisegla, da sem videla, kako v glavi snuje zlobne načrte, kako čim bolj osramotiti ubogega fanta.
Felicijan je prišel do naše mize, me pogledal v oči in rekel:” Hej Orjana, bi zaplesala z mano?”
”Opa, koga pa imamo tukaj?” je glasno vprašal Ilia.
”Oooh, Felicijan, kako si? A te kaj boli glava?” ga je nagovoril Aleksandar s širokim nasmehom na obrazu.
Potem pa sta se oba nagnila proti princu, glavo naslonila na roke in proti njemu pomignila z obrvmi.
Felicijan je prebledel in razširil oči, več kot očitno se je vsega spominjal. Potem je zamrmral nekaj kot:” Ta dva imata neke probleme v glavi, nora sta,” in ”Adijo Orjana,” ter dobesedno *i*zbežal*i* čim dlje stran.
Aleksandar in Ilia sta se začela smejati tako na glas, da ju je nemalo gostov začudeno pogledalo.

Salina je Aleksandra kmalu spet zvlekla na plesišče, Ilia pa je plesal še z vsaj osmimi različnimi vilinkami. Tudi Adela ja nabrala kar lep nabor soplesalcev - večinoma vilincev - medtem ko je Lidia skoraj vsako pesem preplesala z Annelom.
Jaz sem sama obsedela za mizico, a me to ni niti najmanj motilo. Opazovala sem goste in pri enem od drugih omizjih opazila Fadilo, ki se je pogovarjala s svojo najboljšo prijateljico Raelyn Trininty Remb, ob njima pa je stal Raelyinin fant, temnopolti Tegan Zaharin. Hčerka kneza Remba je z njim zanosila in jeseni sta pričakovala hčerko.
Raelyn se je zasmejala Teganovim besedam in se stegnila po prigrizek na mizi, da je njena temno rumena obleka zašuštela.
Zatopljena v prizor nisem opazila, da se je zraven mene usedel vilinec. Obrnila sem se proti njemu in onemela. Bil mi je nenavadno znan, takoj sem ga prepoznala, bil je vilinec iz mojih sanj. Tisti z ledeno modrimi očmi. Očitno sem strmela vanj, saj se je zasmejal in rekel:” Pozdravljena, Orjana Habes, jaz sem Evindil. Veliko sem slišal o tebi.”
S tem je še bolj zmedel moje misli, ki so se ukvarjale stem, zakaj sem ga sanjala.
Evindil me motril z lepimi modrimi očmi, nato pa me je prosil za ples.
Naslednjih nekaj plesov sem plesala z njim in pozabila sem na Samuela.
____________________________________

Upam, da ste uživali v tem delu.
Vesela bi bila vsakega srčka in komentarja.
Lepo se imejte,
Sister :heart: