GORAZDOVSKI DNEVNIK – PART 2
:clapper: Naslov: "Pogledi čez kolono (in čudež spuščene fige)"
:writing_hand: Avtorica: Tia, kraljica čustev in pogledov :crown:
:date: Datum: včeraj (aka nepozaben dan)

— — —
Danes sem šla na kosilo s Tonjo. Bila sva v vrsti, v koloni, in takrat sem ga zagledala. Gorazda. Bil je že pri mizi, sedel je sam, ker so njegovi prijatelji še čakali v vrsti.
In jaz... jaz sem ga pogledala.

In veš kaj?

Pogledal je nazaj.
Naše oči so se srečale. Za sekundo.
In potem je hitro obrnil glavo stran. Tudi jaz.

Ampak... nekaj časa kasneje sem ga spet pogledala. In spet — pogled nazaj. ISTO. Naše oči, kot v filmu.
Tako neopisljivo... ampak resnično.

Usedle smo se z Leni in Tonjo.
Leni je rekla: »Omg, poglej! Gorazd je tam!«
Jaz sem rekla: »Vem...«
In potem samo: »Ohhh, ne morem jest...«
Tonja: »Ker je tam Gorazd, a ne?«
In bila je čista resnica.

In potem... čudež.
Pogledam v njegovo smer — in on GLEDA MENE.
Jaz sem mislila, da si to samo domišljam.
Zato sem si počasi spustila lase iz fige, mogoče malo dramatike, a čisto tiho...
Spet pogledam — IN ON ŠE VEDNO GLEDA.

Gledala sem nazaj. Srce mi je nabijalo.
In potem sem umaknila pogled. Nisem vedela, kaj naj.

Pogledala sem Leni — s popolnoma šokirano faco.
Ona me je samo gledala z velikimi očmi.
Potem je tudi ona pogledala v njegovo smer.

Ampak... Gorazd ni več gledal mene. Bil je obrnjen k prijateljem. Kot da nič ni bilo.

Kasneje sem to povedala svoji frendici.
Ona mi je rekla: »Jaz sem enkrat govorila z njim. Vprašala sem ga, če je lahko malo bolj prijazen do tebe, ker si ful fajn.«
In potem je rekla... da je rekel:
»Ne maram je. Gre mi na živce. Ne vem, zakaj me ne pusti na miru, če ni vame.«

To me je zmedlo. Čisto.

Ker... zakaj me potem gleda?
Zakaj tolikokrat?
Zakaj čutim ta pogled kot nekaj več?

Ne vem. Res ne vem.
Ampak vem, da se je nekaj zgodilo. In da mi še vedno utripa srce, ko pomislim na ta trenutek.

— — —
:notebook: KONEC STRANI 2