Vročina v avtu je bila tako neznosna, da nisem mogla zaspati med vožnjo. Nataknila sem si slušalke in glavo naslonila na okno. Pokrajina je drvela mimo nas in končno po dolgem času sem nekje v prsih začutila kako je nekaj teže, ki sem jo držala tam izpuhtelo. Lažje sem zadihala ter se olajšano nasmehnila. Dejstvo, da sem vedno dlje njemu, šoli in vseh bolečih spominov je bilo pomirjajoče. Dvignila sem glasnost glasbe na slušalkah in kmalu sem bila sama v svojih mislih... Torej v popolnoma drugem svetu. Pokrajina in avtocesta sta izginili in videla sem le sebe in... Njega. Stal je tam in me opazoval z njegovimi prelepimi čokoladnimi očmi. Zastal mi je dih in začutila sem kako se mi je pospešil srčni utrip. Nato so počasi v moje misli prodrli vsi lepi spomini, ki sva jih doživela. Vreteli so se okoli naju kot, da bi stala v središču tornada spominov. Spominov, ki so se v moji glavi predvajali odkar sva se razšla. Vsakič, ko sem se spomnila lepih trenutkov z njem je bila rana v srcu globlja in bolj boleča. Spet sem ga začela pogrešati in spet sem želela slišati njegov globok glas. V očeh sem začutila solze in trudoma sem pregnala spomine iz svojih misli. Zoja, misli na morje. Misli na morje. Misli na karkoli drugega a ne nanj. Zvišala sem glasnost slušalk in se posvetila preučevanju usnja na sedežu avta. Bilo je lepo... Spet. Spet sem pomislila nanj. Oh, kako sem sovražila svoje misli. Želela sem si iz glave vzeti vse spomine jih raztrgati, zmečkati in vržti v najbližje smeti. Glede čustev je bilo podobno. Hotela sem jih iztrgati iz svojega srca in pustiti na cesti, da bi jih avti povozili jaz pa bi lažje dihala. Mami, ki se je v tistem trenutku obrnila nazaj, da bi preverila, če sva z bratom vredu je opazila mojo stisko. Stavim, da sem imela spet tisti žalostni izraz na obrazu, ki je, kar prosil za pomoč. Žalostno me je pogledala ter me pobožala po stegnih. Snela sem slušalke saj mi glasba ni pomagala.
"Ljubica, spet razmišljaš o Gabrijelu?"
Me je zaskrbljeno vprašala in prisežem, da sem ob omembi njegovega imena nagonsko zaljubljeno zamežikala. Sklonila sem glavo in se ugriznila v ustnico. Nisem imela kaj, kar bi ji odgovorila. Želela sem le hitreje na morje. Želela sem čutiti pesek med prsti na nogah. Želela sem vonjati slan morski zrak in želela sem čutiti morsko vodo.
"Samo na morje bi šla."
Sem zamomljala in mami se mi je nasmehnila.
"Saj gremo. Smo na poti, Zoja."
Hotela sem le stran. Stran. Ljudje govorijo, da beg ni rešitev a v tistem trenutku je bilo to edino, kar sem potrebovala.