Navaden fant v nenavadnem letu – 3

Naslednjič, ki ga ni mogel spraviti iz glave

V ponedeljek je Tim sedel pri malici, a ni imel pojma, kakšnega okusa je sendvič. V glavi je imel samo Larin “nekaj bi ti rada pokazala”.
Žiga je to opazoval z izrazom, kot da spremlja redko živalsko vrsto, ki se pripravlja na selitev.

»A si ti še zmer pri živih?« je končno vprašal.
Tim je pokimal: »Mislim… ja. Sam… kaj pa če je nekaj velikega? Kaj pa, če pričakuje nekaj, česar ne znam narest?«
Žiga se je zarežal: »Brate, ti komaj govoriš, kdo bi od tebe karkoli velikega pričakoval?«
Tim ga je butnil v ramo, a je moral priznati — imel je prav.

Srečanje, ki ga je presenetilo

Ko je zadnja ura končno zvonila, je Lara stala pri izhodu, z rokami v žepih in tistim njenim pol-nasmehom, ki mu je vedno malo utrdil kolena.
»Pripravljeni?« je vprašala.
»Ne,« je rekel Tim. »Ampak pridem vseeno.«

Lara ga je peljala po ulici, kjer še nikoli ni bil. Nič ni razložila.
Samo hodila je, on pa je poskušal izgledati, kot da je to nekaj, kar počne vsak dan.

Ko sta se ustavila, je Tim ugotovil, da stojita pred… staro garažo?
Na vratih je bil obledel znak z narobe prilepljeno zvezdico.
»To… je moj skrivni bunker,« je rekla Lara in odklenila vrata.

Prostor, kjer je vse dobilo smisel

Notri ni bilo avtomobila.
Bile so barve, platna, skicirke, par stolov, en zvočnik in kaos, ki je bil hkrati tako lep, da je Tim moral dvakrat pomežikniti.

»A… ti rišeš?«
Lara si je pogrizla ustnico. »Ja. Samo nikomur ne kažem. Razen… mogoče zdaj tebi.«

Tim je stopil bližje. Na enem izmed platen je bila narisana reka — tista, ob kateri sta se sprehajala.
In ob njej dve silhueti. Ena od njiju je imela čudno prepoznavno držo — malo sključeno, malo zmedeno, zelo Timovo.

»To si… narisala… jaz?« je komaj izdavil.
Lara je počasi pokimala. »Ker si… zanimiv, na svoj način. Tudi kadar si neroden.«

Tim je bil prepričan, da se mu je srce za trenutek ustavilo, potem pa začelo razbijati kot pretežna boksarska vreča.

Pogovor, ki ga ni pričakoval

Sedla sta na tla, med barve in čopiče.
Lara je rekla: »Veš, ljudje mislijo, da sem ful samozavestna. Ampak… v resnici me je skoraj vsega strah. Tudi tega, da ti to pokažem.«

Tim se je zasmejal čisto tiho. »Mene je strah skoraj vsega. Še tega, da bom kaj razlil.«
V tistem trenutku se je njegov komolec dotaknil odprte barve, ki je naredila modro packo na tleh.

Oba sta se začela krohotati tako močno, da je Tim prvič po dolgem času pozabil, da bi moral biti neroden.

Nekaj novega, kar je nastajalo med njima

Ko sta odhajala, je Lara rekla:
»Veš… naslednjič bi te mogoče prosila, da mi nekaj narišeš. Ni važno kaj. Sam nekaj tvojega.«

Tim je bil prepričan, da ne zna narisati nič drugega kot palčke.
Ampak prvič, odkar je poznal Laro, ga to ni spravilo v paniko.
Ampak v… pričakovanje.

Ko sta se poslovila, je Tim na poti domov ugotovil nekaj, kar ga je presenetilo bolj kot karkoli tisti dan:

Da morda ni tako pomembno, da je normalen.
Ker je Lara očitno videla nekaj v njem, česar on sam ni znal.

In mogoče… je ravno to bilo najbolj nenavadno — in najlepše — v tem letu.