Bela barva me zbode v oči. Bele barve v mojem življenju ni bilo veliko. Zdaj pa je bilo vse belo. Nič nisem razumela. Kje sem? Glava me je noro bolela. Dvignila sem se. Bila sem v orjaški beli škatli, z čudnim kvadratnim izrezom na strani. Še nikoli se nisem srečala s tako prepreko, zato sem poskusila z golo srečo. Vzela sem zalet in se zaletela v stranico orjaške škatle. Nič se ni zgodilo, le glava me je še bolj bolela. Skozi izrez je prišla ženska v še bolj beli obleki. "Pomiri se" okoli vrata mi je vrgla čudno okroglo stvar. To je pripela na vrv, katere del je stiskala v roki. Začela me je vleči. O ne, na silo pa ne bom šla! Začela sem vleči v nasprotno stran. Močam poteg je bil dovolj, da sem se osvobodila. Presenečena ženska je kričala, a je nisem poslušala. Samo tekla sem. Hotela sem nazaj na dež, v svobodo. A so se prikazali iz vseh strani ljudje v belih oblekah. En me je zgrabil za vrat. Poskusila sem ga ugrizniti. Uspelo mi ga je le poškropiti s slino. Strpali so me nazaj v belo škatlo. In me tam pustili. Samo. Nič ni bilo za početi. Bilo mi je dolgčas, zato sem se odločila, da se pozabavam. Začela sem tuliti, lajati, kot stekli pes. Začela sem skakati in teči po prostoru. Tekla sem hitreje kot sem mislila da lahko. Skakala sem višje kot kadarkoli. Spet so prišli ljudje in se pačili ob mojem glasnem tuljenju.Všeč mi je bilo, da sem jih tako izzivala. Nenadoma sem začutila strašno utrujenost. Izmučena sem legla na tla. "Preveč energije ima. Moramo jo oddati zavetišču" O, ne. Ne zavetišče. Med psi so krožile grozljive novice o zavetišču. "Prav, poklical jih bom" zgrabi me panika, in spet začnem teči po prostoru. Iščem možnost pobega. Ni je. "Lahko jo pripeljemo takoj" zaslišim. Stisnejo me v kot in me spet pičijo, da začutim strašno bolečino. Svet mi izgine iz mojega vidnega polja. "Pripeljite kletko" še slišim.
-----------
Zbudim se v sivi kletki. Zdaj sem si to besedo zapomnila. V kletkah poleg sebe sem videla tudi druge pse. Saj že izgleda grozno, to zavetišče.