Ah živjo.
Dolgo časa se nisem oglasila, kaj?
No, tu sem spet. Spet z problemi in 'popolnim' extra zapletenim življenjem.
Naj vas seznani z eno neprijetnih novic: z Justinom sva se razšla.
Pa s še eno bolšjih novic: Klara se je prešolala na zasebno dekliško šolo. Sploh ne morete verjeti, kako so ljudje veseli za to! Celo bogovi so verjetno imeli veselico....
Tako. Zdaj se moram res počasi odpraviti, ker že zamujam.
Pograbila sem šolsko torbo ter si hitro zavezala vezalke.
"O, ne..."
Ura je bila že 8:00. Avtobus je ravno speljal!
Jezno sem se odpravila skozi vrata medtem pa bentila čez avtobus.
Zunaj je bil zrak svež in v spomladansko jutro so kukale kukavice.
"Oprostite gospa učiteljica, ampak zastoj je bil na cesti," sem vadila izgovor. "Ne, bolj nedolžen glas moram imeti..."
"Kaj pa počneš?! Ura je osem!" se je nekdo zadrl čez dvorišče.
Ozrla sem se, in zagledala Emo.
"Ema!"
"Jaz! Pridi, greva."
"Ampak nimam kolesa."
"Vsedi se na prtljažnik."
"Ema! To je prepovedano."
"Ah, saj ne bo nobeden videl."
"Prav. Ampak moja torba ima najmanj sto kil. Še vedno mislim, da se učbeniki za kemijo prenajedajo, poglej kako so debeli."
"Ja, ja. Si pripravljena? Gremooooo!"
In sva se pognali po razpokani cesti. Vožnja je bila divja, in večkrat sem skoraj padla. Ampak Emi popolnoma zaupam!
Ko sva prispeli do šole je bila ura že skoraj 15 čez.
"Hitri sva bili!" je Ema zadovoljno zmajevala z glavo.
"Ja. Ampak pohitiva, da nama ne bo treba poseči po izgovoru."
Ko sva stekli do omarice pa sva naleteli na Justina.
"Hej!" me je pozdravil.
"Oh, živjo."
Z Justinom sva zdaj prijatelja. Bom kdaj drugič razložila, kaj je bil razlog za razhod, prav?
"Na nosu imaš mozolj," mi je rekel za dobro jutro.
"Hvala, ta komentar mi je nedvomno polepšal dan," sem sarkastično odgovorila ter nato hitro pospravila vse v omarico.
"No, se vidiva," sem se poslovila od Justina in se pogumno pognala v množico majhnih otrok, ki so se drenjali v avlo. Spričo vseh rjavolasih glav sem Emo zelo težko poiskala a na koncu sem jo le opazila, kako je pri stojalu za dežnike razpravljala z Leno.
"O živjo," sem pozdravila Leno, ter jo objela.
"Hejla! Sara, a veš da imaš na nosu..." je začela.
"Mozolj. Ja, prosim a gremo lahko na wc?"
"Itak."
Prebile smo se do stranišča, ter zaprle vrata. To je udušilo vse glasne zvoke, ki so prihajali iz avle, in smo se končno lahko pogovorile.
"Ura je 8.17. Pohitimo."
"Ja, samo malo..."
Po torbi sem živčno brskala za bb kremo. Ko sem jo končno našla, sem si je malo nanesla na mozolj, ki se ga skoraj ni več videlo.
"Krasno," je rekla Ema. "Nič ne vidim. Gremo zdaj?"
"Ja."

"Torej se boste razdelili v pare. Fant punca, prosim!"
Bili smo pri športni in ravno smo se učili igrat badminton.
"Pa zakaj badminton, no!" se je glasno pritoževal Peter. "Kot da ne znamo zamahovati z loparji in odbijati žogice."
"Tišina Peter! Kje imaš par?" ga je utišala učiteljica.
"Nimam ga."
"Potem ti ga bom jaz poiskala. Pridi, Sara!"
"Uuuuu!" je nekdo zavijal.
Pogledala sem po telovadnici ter zagledala Alino, ki se je prav butasto smejala. Zavila sem z očmi ter se odpravila proti Petru.
"On vsaj zna igrat badminton, za razliko od tebe!" sem ji zavpila nazaj. Jezno me je premerila potem pa se odpravila k Justinu.
"Boš z mano igral?" ga je vprašala.
"Odpade, že imam svoj par," ji je jezno zabrusil nato pa se obrnil k Leni.
Močno sem se morala zadržati, da nisem planila v krohot. Izraz na Alininem obrazu je bil tako smešen, da bi ga morala slikat in poslat Maši. Tudi ona se je prešolala, na žalost. Smo pa dobili novo sošolko Sanjo Leonido. Ta se je že postavila v par s Filipom in zdaj sta odlično skupaj igrala badminton.

Po koncu pouka sem se sproščeno odpravila na kosilo z Emo in Leno. Ko smo vzele krožnik s špageti bolognese (no, to naj bi bili, ampak verjetno so bili narejeni iz želeja in barvila) smo se vsedle za najbolj oddaljeno mizo.
"Hej, tisti devetar strmi v nas," je sumničavo rekla Lena.
"Tebe gleda, Sara," je povedala Ema. "Mogoče si mi všeč."
"Kar sanjaj," sem rekla, a potem opazila skupino sedmark ki so prav tako gledale mene ena od njih pa je pokazala na Petra.
"Kaj je z njimi?" se je vprašala Ema, ki je stvar vzela resno.
"Na Petra kažejo."
"Zakaj potem gledajo tebe?"
Odgovor je bil jasen. Zagledala sem Alino, ki je z zlobnim nasmeškom strmela vame.
"Alina je nekaj ušpičila," sem zamrmrala Emi in Leni.
"Hitro se poberimo," je predlagala Lena. "Te špageti itak niso za nikamor. Gremo."
"Ja, pojdimo," je pritrdila Ema.
Odnesle smo pladnje in s tem sem pritegnila še več pogledov. Pa kaj jim je?
Ko smo šle iz jedilnice se je Ema začela ozirati naokoli.
"Kaj pa ti je?" jo je vprašala Lena.
"Bestička je bila s Klaro saj veš. Tipično bi bilo, če bi kam nalepila kakšen plakat... Sem vedela!"
Z oglasne deske je strgala list na katerem je bilo z roza flumastrom napisano:
SARA IN PETER STA PA LEPI PAR
Spodaj pa je bila izrezana slika, ki sem jo nekoč videla v PILu.
"Kako otročje!" sem jezno izbruhnila.
"Baraba," jo je ozmerjal Lena. "Kaj takega!"
"Zdaja bodo čisto vsi mislili, da sta Sara in Peter par!"
"Ta plakat gotovo ni samo tukaj. Po celi šoli ga je nalepila, če ima v glavi kaj soli..."
----------------------------
Hej!
KONČNO sem začela z drugim delom moje prve zgodbe na tej spletni strani. Dobivala sem toliko prošenj da spet začnem, odrekala sem, ampak nekako nisem mogla opustiti mojega življenja.
Upam da vam je všeč!
Če bo vse posreči nov del pride jutri.
Rada vas imam!
Lp,
Super sister