Ravno kar sem po internetu iskala strašne zgodbe in sem našla eno tako grozno, da jo bom kar delila. Samo povezave nemorem dat ker je bila zgodba v obliki komentarja.
Ne priporočam, da jo bere kdo z slabim želodcem ali tisti, ki ga hitro pobere strah. Verjamite včeraj sem tudi iskala srhljive zgodbe in zdaj se še po lastnem stanovanju ne upam sprehajati sama.

Ko sm bila še mala smo se jaz, moja sestra pa moja sestrična šla nekaj podobnga kot resnica ali izziv. Pač imele smo eno flašo pa smo jo vrtele. sedele smo v kuhinji za mizo pa na pultu je bila ena velika posoda kjer so ble une čiste posode noter, ki smo jih glihkar pomile ... no uglavnem .. pač vsaka je tisto flašo enkrat zavrtela pa še prej je nekaj vprašala .. pač nevem kar nekaj ... in pol nam je že bloi dolgčas, ko nismo imele pametnih vprašanj in pol sm jaz bprašala: kje je duh? pa zavrtim tisto flašo in pokaže točno na tisto veliko posodo s pomitimi posodami. inI pol vse me tja pogledamo in kr naenkrat pade šalca za kavo dol. Pa kr tako sama od sebe je padla dol ...


Zgodba...
NIKOLI seme ne bostaznebili!!!Sem Brina. Stara sem 12 let in živimv sirotišnici. Mama in oče sta umrla,ko sem bila še majhna, daljnihsorodnikov pa nimam. Ko sem prišla vsirotišnico, sem bila stara 5 let. Vse se je začelo, ko sem bila stara 7! Zunaj je bilo mrzlo, jaz in moje prijateljicepa smo jedle v jedilnici. Kmalu smo zasli šale kuharico Matildo zaklicati: »Aaaaaaaaaa!!! Požar!! Vsi ven!! Hitro!!« Vsi smo stekli ven. Bili smo zelo prestrašeni. Nihče ni vedel, kje, kako in kdaj je zagorelo, saj tistega dne kuharica ni delala s štedilnikom, samo z mikrovalovno pečico. K ravnateljici je prišel gasilec in ji nekaj zašepetal v uho. Mislila sem, da je rekel, da je vse zgorelo in da bo potrebna prenova, ki bo sirotišnico veliko stala. Ravnateljica Ljudmila se je držala za usta in po licih so ji tekle solze. Nisem vedela, zakaj, saj je bila sirotišnica tako ali tako potrebna prenove. Stara je in črna, prekrita s pajčevinami in plesnijo, zdaj pa še z dimom. Če ne bi bilo požara, je še desetletja ne bi prenovili. Vsaj novo in prenovljeno sobo bom dobila. Potem pa smo izvedeli, da je umrla Morta. Vsi smo okamneli! Imeli smo odprta usta in nihče se ni premaknil ali izustil besede. Morta je bila sirota že, odkar se je rodila. Stara je bila 15 let, imela je belo polt, rdeče, zelo dolge lase, ki so ji segali čez obraz in rdeče ustnice, vendar se nikoli ni smejala. Niti nasmehnila se ni. Imela je hipijevski stil in vsi smo se je bali. Še celo učitelji. Nihče ni vedel, kje so njeni starši, če so sploh še živi ali od kod je prišla. Prijatelji so mi povedali, da so jo nekega večera prinesli v košari z listkom,na katerem je bilo napisano ime, brez priimka, in datum rojstva, čeprav njenega rojstnega dne nismo nikoli praznovali. Nisem vedela, zakaj, saj smo v sirotišnici vedno praznovali svoje rojstne dneve. Ravnateljica nas je poslala v sobe spat. Nisem imela dobrega občutka, kar sem povedala tudi svoji najboljši prijateljici Katarini. Aja! Katarina je moja najboljša prijateljica, od kar je prišla v sirotišnico. Prišla je mesec za menoj in od takrat sva bili nerazdružljivi. Zelo se bojiva dne, ko naju bosta posvojili različni družini in bova morali narazen. Njena starša sta jo zapustila. To jo je zelo bolelo in še sedaj jo, vendar tega nikoli ne pokaže. Rekla je, naj se umirim in v šali dejala: »Sigurno ji je udobno v peklu!« Zasmejali sva se in stekli v sobo. Niti slutili nisva, da za nama stoji duh Morte, ki gleda s krvavimi očmi, z lasmi čez obraz in s krvavimi rokami, z nožem za pasom ter kaže zobe in dlesni, iz katerih teče kri.
Čez pet let …
Zjutraj sem se zbudila, bil je mraz, luči niso delovale, tudi peč ne. Zeblo nas je in tudi jesti nismo imeli, saj kuharica Matilda ni mogla skuhati hrane. Nama s Katarino je bilo vseeno, tako ali tako nisva bili lačni, sploh pa je bila hrana v sirotišnici veliko bolj neokusna kot pred požarom. Šli sva v kopalnico.
»O, moj bog! Danes je 5 let, odkar je umrla Morta,« sem rekla. Katarini je padla iz rok maskara. Prestrašila sem se. Potem je sedla na tla, prekrižala noge in rekla s prestrašenim glasom:
»Če v sirotišnici umre otrok, se ta na peto obletnico smrti polasti 2 punc ali 2 dečkov! Odvisno od tega, katerega spola je bil otrok, ki je umrl!« Pri nas je umrla Morta … Punca … Zato … Bila sem kar malo prestrašena, dokler se nisem začela smejati: »Katarina, sama veš, da so to le pravljice!« Potem so se naenkrat prižgale luči. Vendar samo v kopalnici. Ko je vstopila Diana, so se ponovno ugasnile. Postalo naju je strah, vendar sva mislili, da je elektrika kar tako prišla in spet ugasnila. »Saj ni nič,« sem rekla smeje, vendar sem se tresla. Nanesli sva si ličila in se smejali svojim neumnim šalam, ko so se tla kar naenkrat udrla in pristali sva v kleti. Kričali sva, vendar naju nihče ni slišal. Pristali sva v ogromni pajčevini, po njej pa so lezli ogromni pajki. Bili so 10-krat večji od naju in zelo grozljivi. Hoteli sva se izvleči, ko je po eni vrvici prišla ... Morta!!! Bila je tako, tako strašljiva, da s Katarino niti zakričati nisva mogli. Približevala se nama je, midve pa sva začeli bežati. Vendar nisva našli vrat. Začela naju je zbadati, da naju najini starši nikoli niso marali in s tem je najbolj prizadela Katarino, ki pa zaradi strahu svojih
čustev ni pokazala. Vame je vrgla nož, vendar sem se umaknila in me je samo oplazil. Čeprav je bila na
moji koži le praska, se krvavitev ni in ni ustavila. Katarini je strgala oblačila in ji hotela porezati lase,
vendar sem jo zbila na tla. Katarina je zato imela na trebuhu odtise nohtov. Kar naenkrat so nama začele
teči krvave solze. Lile so v potokih in nisva mogli nehati jokati. Morta je stala pred namain renčala, ko so se luči nenadoma začele prižigati in ugašati. Nastala je tema, tišina. Mislili sva, da je končno konec, ko sva za sabo zaslišali in začutilisapo. Vedno bolj in bolj se
nama je približevala … postajala je vedno glasnejša … Spet je izginila, ko me je porinila v vodo. Sploh ne vem, kako se je znašla tam. Bila je ledeno mrzla in tudi moja koža je skoraj pomodrela. Katarino je začela vleči v majhen prostor. Kričala je, vendar je položila svoje ledeno bele roke na njena usta. Vlekla jo je in vlekla, dokler Katarina ni pograbila noža, skritega za njenim pasom in ji ga zabodla direktno v srce! Gledali sva, kako se bori za življenje. No, dejansko je že bila mrtva! Sedaj pa sva ubili še njenega duha! Zakričala je in rekla: »Non carere nunquam!« Potem pa izginila. Sesedli sva se na tla in ihteli. Grizli sva nohte in premišljevali. Katarina je v šoku govorila: »Ubila sem jo!! Brina, grozen človek sem!« Začela je jokati, jaz pa sem jo objela in ji rekla: »Nisi je ubila, že zdavnaj je bila mrtva. Samo branila si se.
Navsezadnje je ona hotela ubiti naju.« Katarina: »Kaj misliš, kaj so bile tiste besede, ki jih je izrekla na koncu?« »Pojma nimam!« sem rekla. S Katarino sva bili krvavi, ko pa sva prišli s kleti, sva naenkrat bili čisti, toda rane so bile še vedno vidne. Niti vedeli nisva, da naju je napadla zaradi tistega, kar sva o njej rekli. Ko sva prišli po stopnicah v jedilnico, sva bili tako beli in prestrašeni, da so naju vsi spraševali,
kaj je z nama narobe. Vprašala sem jih, če se jim ni zdelo čudno, da naju ni. Potem pa je Diana dejala: »Videla sem vaju pred tremi minutami v kopalnici.« S Katarino sva se spogledali. Spodaj sva bili več kot eno uro! Dejansko sem mislila, da se mi meša. Ko pa so videli rane in kri, so hoteli vedeti, kaj se nama je zgodilo. In ko sva povedali vso zgodbo, so bili prestrašeni, vendar nama nihče ni verjel. Mislili so, da sva se porezali ob kamenju v kopalnici. Čez dva dni sva hudo zboleli. Katarini so se rane vnele, moja rana pa se ni in ni hotela zaceliti in še vedno je iz nje lila kri. Vsako noč sem sanjala Morto, ki je ponavljala tiste besede. Tudi Katarini se je sanjalo isto. Nekega večera pa sva se odločili, da bova na računalniku malo
raziskali o Morti. Ugotovili sva nenavadne stvari. Morta je živela 250 let nazaj. Njena starša sta umrla v požaru, prav tako pa tudi ona. Časopisu je bila priložena tudi njena slika, ko je bila še dojenček. Vedeli sva, da je to ona, saj nam je ravnateljica Ljudmila kazala slikice vseh dojenčkov, ki so prišli v sirotišnico in med njimi je bila tudi Morta. »Torej sva 7 let živeli z duhom?!« sem v šoku ugotovila! Čisto možno. Morte se ni nihče dotaknil. Nikoli. »Razen, ko je bila
dojenček,« je pripomnila Katarina. Spreletel me je srh in pomislila sem: »7 let, v isti hiši ... z duhom, ki je star 250 let. Bili sva šokirani. Torej v požaru sploh ni umrla, ampak se je hotela maščevati. Ampak, komu? »Mogoče pač ni več hotela biti z nami,« je rekla Katarina. Verjetno ne bova nikoli vedeli! Še sva raziskovali po spletu, ko sva videli prevod Mortinega imena. »Njeno ime pomeni MRTVI?« je vprašala Katarina, ko
se je na zaslonu spet pokazala ta beseda. Prestrašeni sva skočili korak nazaj in stekli v sobo. Čez mesec naju je posvojila ista družina in postali sva sestri. Veseli sva bili, da sva ostali skupaj. Odločili sva se, da novim staršem ne bova povedali o tistem groznem dnevu, saj se nama je zdela izguba časa. Tako ali tako nama ne bi verjeli. Brazgotine so se nama še vedno poznale, vendar sva rekli, da sva se porezali v sirotišnici v kopalnici. Neke noči pa sem premlevala tisto besedo, ki jo je rekla Morta, preden je »drugič«
umrla. Pravzaprav, ko je bila že mrtva. Šla sem na internet in vtipkala besede, ko sem nenadoma otrpnila. V prevodu je pisalo: »Nikoli se me ne bosta znebili!« Po telesu sem začutila mrzel srh, obrnila sem se, za menoj pa je stala ona!MORTA - Z NOŽEM V SRCU!



Joj mene je, ko sem zo prebrala postalo tako strah kot še nikoli.
Komentirajte kakšna se vam je zdela ta zgodba in če je tudi vas spreletel srh ali pa sem jaz edina in povrh vsega še boječka.
Pozdravlja vas MORTA. Samo hecam se, pozdravlja vas Struna, čavči!