Hej hoj!!!
Hvala vam za oglede, komentarje in lajke prejsnjega dela. Danes samo za vas 5.del.

" Michael, je vse v redu? Nekam žalosten si videti in hkrati jezno. Si prepričan, da to ni povezano z obnašanjem tvojega brata?" Michael se obrne stran. Trudi se, da bi si na prikrit način obrisal solze, ki na dan privrejo iz njegovih oči. A jaz to opazim. Vse kar znam narediti je to, da ga objamem. Sedaj več ne trudi skrivati solza in se zjoka na mojo ramo. Ni mi mar za mokra oblačila, pomebno mi je le, da se počuti bolje. Čez nekaj minut se odmakne. Sedeva na klop. Nežno in ljubeče ss zaprem vanj. Michael začne pripovedovati:" Vsa stvar je sledeča. Ko sva z Justinom bila stara šest let je mama umrla za levkemijo. Očeta je to popolnoma zlomilo. Po poklicu je bil pilot. Nekega dne sva prejela telefonski klic, da je njegovo letalo strmoglavilo. To je brata psihično strlo. Zrušil se mu je svet. Od takrat dalje ima posebne terapije, toda dvomim, da pomagajo. Vsaj po obnašanju sodeč. Na srečo še z mamili ni začel, a le vprašanje časa je kdaj ga bodo zamikala." " O, Michael." rečem in ga ponovno objamem. Ko se naposled ločiva ga vprašam:" Kaj zdaj?" "Kaj kaj zdaj?" me začudeno pogleda. Zavdihnem. Ali vsem fantom možgani delujejo tako počasi? "Bučman ti!" se zasmejim. Nato nadaljujem:" Tvojemu bratu je treba pomagati. Saj ni sam kriv, da se je znašel v tej situaciji. Mar ne?" Michael najprej pomežika vame. Ko končno dojame kaj sem rekla se mu usta razlezejo v širok nasmeh. Nikoli v teh dveh dneh ga še nisem videla tako veselega. "To...to...je neverjetna ideja. Sem pa res..." "Smotan." ga dopolnim. Michael se radostno začne smejati. Nato me pospremi domov. Preden vstopim v hišo me v slovo strastno poljubi. Ko vsa zasanjana odidem v dnevno sobo me obide slab občutek. Moji vtisi se spremenijo v realnost, saj mačeha gleda skozi okno. Roke ima prekrižane na prsih. S hrbtom obrnjena proti meni me vpraša:"Kdo je to?"