Živjo!
Tukaj je že. 9. del zgodbe!
Res hvala vsem, ki zgodbo berete, spremljate, izredno hvaležna sem tudi za vse in komentarje, ki mi polepšajo dan.
Prijetno branje!
~~~~~~~~~~
*b*15. Junij...*b*
Zbudila sem se 5:30. Res sem... navdušena.
In hkrati žalostna, razočarana.
Danes se bo moje življenje za vedno spremenilo.
Je zadnji šolski dan in imamo le tri šolske ure, popoldne pa valeto.
"Pouk" se nam začne ob pol devetih v naši matični učilnici.
Čisto zaspana, a dobre volje sem se odpravila v kopalnico. Osvežila sem si obraz in se pogledala v ogledalo - zadnjič, kot osnovnošolka.
Nasmehnila sem se svoji podobi v zrcalu in globoko zazehala.
Uredila sem se in se oblekla, potem pa praktično odhopsala (slaba izbira, ob tem sem si skoraj zvila gleženj) po stopnicah.
Iz kuhinje je vabil omamen vonj po toastih in marmeladi.
Michael se vsak konec šolskega leta javi za pripravo zajtrka.
Poleg "biti nadležen brat" in "biti najglasnejši (ne sprašuj...) gamer v ulici" je "biti kuhar" njegov najljubši hobi.
Za družinske zajtrke se res potrudi.
Po petih minutah klepetanja s Stello sva obe dobili dišeč toast z maslom in marmelado.
Lotili sva se ga brez oklevanja.
Neverjetno, Michael ob 6h zjutraj res trezno in budno pripravlja zajtrk.
Kmalu se nam je pridružil in še sam ugriznil v toast.
"Mmm, njami." Se je slišalo po celi kuhinji.
Michael se je samo nasmehnil.
"Zdaj pa moram it v šolo." je rekel, ko je s super-hitrostjo pozajtrkoval.
Ostali smo še nekaj časa klepetali, potem pa sem šla v svojo sobo.
Poklicala sem Alison.
"Jutro" se je slišal zaspani pozdrav z druge strani telefona. "Jutro, kako si?" Sem ji ozdravila. "Rekla bi, da bi bila bolje, če me ne bi budila sredi noči." "Oprosti. Samo... navdušena sem. Kmalu ne bom več rabila prenašati Kaye in njenih pribočnic, kmalu se bom vozila s čisto drugim avtobusom in mi tega voznika ne bo treba več prenašati..." Alison se je zasmejala. "Tebi se pa dogaja ob 6h zjutraj, kaj?" Zazehala je. Po nekaj minutah najinega značilnega pogovarjanja sva se poslovili.
Tokrat sem šla res dobre volje na avtobus.
Sicer se mi je razpoloženje kmalu pokvarilo, takoj, ko...
~~~~~~~~~~
Današnji del je malo krajši, zato pa bo naslednji mnogo daljši.
Upam, da vam je ta del všeč.
Ne branim se kakšne lepe besede, kritike, pohvale.
Lepo se imejte!
Sophie Donna
P.S Samo še 22 dni do počitnic! (Z vikendi vred.)