Gozdna jasa je tako dišala, vse naokoli je rasla mehka trava in mah. Vonj po jagodah, smoli in medu mi je napolnil nosnice in me omamil. Skozi goste drevesne krošnje je pronicala sončna svetloba in blizu je šumel potok. "Kje sem?" sem zašepetala. Pogladila sem se po rokah in laseh, da sem videla, da to ni nekakšen privid. V potoku sem si umila obraz, da sem si zbistrila misli. Zraven so rasle čudovite vijolične rože. "To je šele pravljica. Ko bi vsaj Zoja in Tara lahko videli to." sem si rekla, in ob tem sem se šele zavedala pomena besed, in začelo me je skrbeti. "Kje sta punci? Zakaj nista tukaj z mano? Kaj se mi je zgodilo?" sem se vprašala naglas, kot je v moji navadi. " Iščeš odgovore?" me je vprašal prijeten fantovski glas. Zvenel je kot harmonija besed, katera ti z radostjo napolni dušo.Obrnil sem se, in pred sabo zagledala fanta, ki bi mu pripisala kakšno leto ali dve več kot sem jih imela sama. Imel je kostanjevo rjave oči, prav tako lase. Na sebi je imel belo srajco in temno zelene hlače. Bil je bos "Kar razumljivo" sem pomislila: "da lahko začutiš vso to mehko travo pod nogami.". Ko je opazil, da ga že nekaj časa opazujem, se mi je nasmehnil. Joj kako lep nasmeh ima, da sem zardela. "Živijo!" mi je uspelo izjaviti. "Hej!" mi je odgovoril in spet me je preletela vročica. Fant se je zasmejal, najbrž me je videl. "Jaz sem Kaz. Pa ti?" wow sem si mislila, ime mu res pristaja." Jaz sem Kristina" sem odgovorila v zadregi. Stopil je korak naprej. "Kristina, praviš. Si nova?" Nikoli te še nisem videl tukaj." je rekel. "Ja, precej nova. Nekaj stvari mi je nejasnih. Pravzaprav.... jih je kar veliko.". Nasmehnil se mi je, s tem sanjskim nasmehom in oči so mu kar žarele. Zaklical je: "Marjetka, pridi sem prosim!" in na roko mu je priletela čisto prava vila. Od začudenja se se mi kar izbuljile oči. "Vila, pa saj to je prava vila!" sem šepnila. Marjetka pa me je gledala še bolj začudeno: "Kaj tale tukaj, še ni videla vile? Seveda sem prava vila, kaj me pa tako gledaš?". Premerila me je. "No, ne ravno" sem zajecljala. Kaz me je potegnil za roko in mi pokazal pot. "Po tile poti bova šla. Pot do vasi bo kar dolga, saj sva kar globoko v gozdu. Trajalo bo dva, mogoče tri dni. Odvisno od vremena in od tvojih sposobnosti. Veliko mi boš morala še razložiti." Gledal me je naravnost v oči, da sem spet zardela. Spustil je mojo roko. "Čimprej moram najti izhod in se vrniti domov." sem pomislila. Spet se mi je nasmehnil, nato pa se mi je pogled ustavil na njegovih ustnicah. "Ne! Ni časa za ljubezen, preveč drugih skrbi imaš!" sem si rekla, vila pa me je samo še enkrat sovražno premerila, kot bi mi lahko brala misli. Odmaknila sem pogled in mu počasi sledila po poti. "No, torej. Od kod si?" je vprašal. Ne vem če mu lahko zaupam, ampak ne zdi se mi zlobno nameren. "Verjetno se bo zdelo noro, tudi meni se meša. Zdi se kot, da bi bila še malo prej s svojima prijateljicama, v čisto drugem svetu. Svetu brez vil in vse te lepote. Zadnje občutke, ki sem jih doživela je bilo začudenje in strah. Kot da bi izgubilča zavest in padla v veliko črno brezno. In potem sem se zbudila tukaj. Ne vem kje sem, kaj sem in kako priti nazaj." Po licu mi je stekla solza, domotožje me je mučilo. Poslušal me je z veliko pozornostjo, in ni se zdelo kot da mi ne vrjame. Le vila me je gledala začudeno in nezaupljivo. Obrnil se je k meni, a jaz sem odvrnila pogled. "Kaj si bo pa mislil? Moj prvi odtis na ljudi vendar ne more in ne sme biti jokanje." sem se oštela v mislih. Mehko me je prijel za brado in nežno obrnil mojo glavo. Z robčkom mi je obrisal solzo z lica in me pobožal po laseh. Bila sem v zadregi, komaj sva se spoznala pa že takole ravna z mano. Počutila sem se ljubljeno in srečno, a hkrati prazno, žalostno in osmaljeno.
"Vse bo še v redu, pomagal ti bom da boš našla pot nazaj, kjerkoli pač to že je." je rekel tako pomirjujoče, da bi ga lahko objela. Ampak obdržala sem bistre misli: " In kaj če ni poti nazaj?" sem vprašala v dvomu. " No če je ni, bo pa poskrbel, da se boš tukaj imela zelo lepo. Zdaj sem tvoj prijatelj, in vse bom naredil, da boš srečna." te besede je izrekel z nasmehom in zvenele so tako lepo in pomirjujoče. "Kako to narediš?" Kako me pomiriš že s samo enim pogledom ali z nekaj besedami?" sem vprašala. Zardel je, nato pa mi je pokazal nekaj neprecelnljivega......

_______________________________________________________________

Živijo!
Tale del je precej daljši, ampak upam da vam je vseeno všeč.

Če vam je zgodba všeč, jo všečkajte.
Če vam kaj ni po godu, opazite slovnične napake ali predlagali kaj glede zgodbe, pa mi mirno pišite v komentarje.

Lola <33