Podavljeni!:wave:
Tole je moja prva zgodba na Pilu! Upam da vam bo všeč, tukaj pa so še opozorila, če je kdo bolj občutljiv
:warning:kri :warning:nasilje
_________________________________________________
Počasi sem se začela zbujati. Ležala sem na mrzlih tleh, ki so zaudarjala po bencinu. Nisem se mogla spomniti, zakaj nisem v svoji postelji in v glavi sem čutila topo bolečino. *i*Ali mogoče sanjam?*i* sem pomislila, a bolečina, ki je postala vsako sekundo močnejša, se je zdela preveč resnična. Šele takrat sem v ustih zaznala okus po kovini. *i*Kri.*i* Zčutila sem tudi, da mi nekaj zateguje zapestja. Bila so zvezana. Za vse to je bila samo ena logična razlaga. *i*Ugrabili so me.*i*
Odprla sem oči in pred sabo zagledala ogromen prostor, osvetljen z urtipajočimi lučmi. Povsod po tleh so bile zbledele rumene črte. Bila sem v garaži. Edino vozilo v njej je bil črn kombi z zatemnjenimi okni, okoli njega, pa je nekaj ljudi. Dva moška, ki sta se naslanjala na kombi, sta kadila in klepetala. Njun pogovor je najprej izgledal umirjen in resen, nato pa je levi, zelo visok moški dolgimi lasmi nekaj smešnega rekel, desni moški, bolj čokatega videza, pa se je začel glasno smejati. Njegov glas je tako zadonel po prostoru, da bi si, če nebi imela zvezanih rok, zatisnila ušesa. Druga dva moška sta stala pri odprtem prtljažniku in gladala vanj. Nato je iz prtljažnika skočil še nekdo. Tokrat ženska. V rokah je imela dve pištoli. Dala ju je moškima in nato spet šla v kombi. Ko sem videla ti dve orožji, me je spreletel srh. *i*Me bodo ubili?*i*
Nato me je nekdo močno brcnil v hrbet. Zaječala sem, ob tem pa se mi je iz ust ulila kri.
"Vstani!" je nad mano zadonel globok glas.
Bila sem polna panike in noro me je bilo strah, zato sem uspela samo glasno zajokati.
"Prosim pustite me pri miru! Nič vam nisem storila!" sem zvita v klobčič panično zajokala in nato izpljunila kri iz ust.
Moški me je prestopil, tako da sem lahko videla njegove črne čevlje. Najprej sem že upala, da se bo poskusil pogovoriti zmano, mi razložiti ka se dogaja. A me je brcnil v trebuh, tako da mi je iz pluč iztisnil zrak. Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem prišla do sape, nato pa sem še bolj zajokala. Moški je pomignila tistima kadilcema, naj prideta. Ubogala sta ga in se ustavila ob meni.
"Dvignita jo," je mirno rekel.
Vsak me je prijel za eno roko in me dvignil. Jaz se nisem upirala. A tudi če bi želela, se nebi mogla, saj me je vse bolelo. Topa bolečina v glavi, ki je bila prisotna vse odkar sem se prebudila, je bila zdaj, ko sem bila pokonci samo če močnejša. Opisala bi jo kot težo, ki boli. Moška sta me posedla na plastičen stol, tak kot je ponavadi na vrtih.
"Kaj se dogaja?!" sem objokano vprašala. "Prosim izpustite me! Moj oči je bogat podjetnik in lahko vam dobro plača." Seveda sem se lagala. Kaj drugega pa naj bi. Moj oči je bil v resnici sredješolski profesor kemije.
Moški, ki me je prej brcnil je iz žepa potegnil navaden zmečkan listek papirja. Medtem sta začela proti meni hoditi tista dva oborožena moška, za njima pa ženska. Zdaj je imela tudi ona pištolo.
Moški z papirčkom se je sklonil k meni in mi ga potisnil v roko. Bil je nek račun iz Hoferja. Nisem imela pojma kaj hoče. Morda sem mogla račun samo prebrati. "Mleko, dvakrat Twix, morska sol," sem prestrašeno začela, a ga nisem mogla prebrati do konca, daj se je začel tisti z dolgimi lasmi glasno režati.
"Ni ti treba brati!" je rekel in na mojih laseh ugasnil cigaret.
Zdaj je začel govoriti tisti, ki mi je predal račun: "Verjetno veš kaj hočem, da narediš." Kislo se je nasmehnil.
"Kaj?!" sem zajokala. Usta sem imela že polna sline, ki se je pomešala z ostanki krvi.
"Samo spremeni račun v zlato."
_________________________________________________

Upam, da vam je bilo zanimivo, saj nov del pride kmalu! Prosim povejte kako se vam zdi, vsak komentar ali lajk mi bo polepšal dan!:heart: