hejla! :)
spet jaz z novim delom. no...spet je malo močna beseda, glede na to, da je bil prejšnji del objavljen konec oktobra hehe. no ja, uživejte počitnice do konca, kr še mal pa bo spet šola -_-
no ja. pa uživajte u branju! :hugging:
--------------------------------------------
:warning:*b*tw: kri*b*:warning:
------------------------------------------------------------------------------------------------

7. DEL

*i*Megan… našli vas bodo.*i*
*i*Ne glede na to, kam se skrijete, bodo prišli. Saj vem, da veš. Ampak… Megan, nočem te izgubiti. In prosim te, ne predaj se prvinskim nagonom. Ne izbiraj nasilja. Pa… poskusi preživeti.*i*
*i*Z najlepšimi pozdravi,*i*
*i*Victoria*i*

MEGAN

Ja, Vic, vem. Vem, da nas bodo našli. Kaj ni to depresivno? Nikamor se ne moremo skriti. Razen morda… Ne. Ne bi šlo. Ali pač…?
Ne. Megan, to je butasta ideja. Čeprav morda ključna za naš obstoj. Ampak preveč tvegana. Če nas ne najdejo oni, nas bo ubila vročina. Vendar je vredno poskusiti. Ampak kako razložiti staršem?
*i*Hej, mama! Veš tisti tip, ki je ubil mojega dedka? No, po nas prihaja. Če hočemo preživeti, moramo odpotovati proč, čeprav bo možnost preživetja še vedno pod 20%. Ne zveni zabavno, mama? Hitro spakiraj! Odrinemo nocoj!*i*
Tiho sem se zasmejala svoji zamisli. Le kako bi odreagirala? Najbrž bi mi pomerila vročino in mi dala tablete proti soncu. Ne verjamem, da bi me vzela resno. Ampak moram poskusiti. *i*Moram.*i*
Šla sem v kuhinjo.
»Mama?« sem začela. Brez odgovora. »Ma-«
Takrat sem ju zagledala.
Ležala sta na mrzlih tleh, s pogledom, uprtim v strop. Vendar nista *i*gledala*i* v strop. Njune oči so bile prazne, brez življenja.
Srce se mi je ustavilo.
Stopila sem do mame in preverila utrip. Nič. Prav tako pri očetu. Srajco je imel razmočeno od krvi, v kateri se je kopal. V velikih sunkih je še vedno prihajala iz srca. Torej so ju ubili pred kratkim.
In, ja. *i*X*i* -a sta bila tam. Znak, s katerimi so označili njihove žrtve.
Ne morem verjeti. So že prišli.
V solzah sem ju še zadnjič poljubila na lice. Stekla sem iz kuhinje. Na vratih sem se obrnila in še enkrat pogledala nered, ki ga puščam za sabo. Takrat so prišli netopirji. Prekrili so ju kot odeja. Pod njimi sta se spremenila v pepel. Preden ga bi prepih razpihal sem ga malo vzela. Dala ga bom k dedkovemu. Tako me bodo vedno spremljali.
Zazrem se v kup pepela sredi kuhinje. »Maščevala vas bom,« prisežem. Solza mi steče po licu, vendar ni čas za žalovanje.
Hitro grem v sobo in spakiram najnujnejše stvari v nahrbtnik. Na hitro napišem pismo Viktoriji, morda zadnje.
Čas je, da grem. V vulkan.