Ko se zjutraj zbudim me v srcu kr stisne ko pomislim, da je danes dan ko se odpravim na vikend. Babica me pred hišo pobere in počaka da se poslovim od družine. Ko se vsedem za sovoznikov sedež vem, da sem naredila napako. Babica celo vožnjo ne reče niti besede. Opazovala sem pokrajino in ljudi, ki uživajo v junijskem soncu. Peljema se že mimo Brežic, ki so najbljižje mesto vikenda. Zavijema na stransko cesto pri termah čatež, kjer se peljema globje in globje v gozd. Dokler ne prideva do majhne vasice v dolini, kjer babica prvič spregovori: veš Neli ta vasica v kateri sem živela kot otrok je bila vedno res nekaj posebnega. Znana je bila po konjh.... stotih konjih... Takoj jo vprašam, kaj misli s tem stotih konji. Pove mi, da je čisto blizu tudi kmetija z konji, kjer živi kospa Zofka, ki ji je pred časom umrl mož in zdaj želi, da kmetijo proda, saj več nemore skrbeti za toliko knjev saj stane skrba za toliko živali celo premoženje.
Čez dobro minuto sva že pred staro hišo, kjer je včasih živela moja babica in njena družina. Stvari hito znosiva v hišo, kjer si v moji spalnici zložim obleke v omaro in posteljem posteljo. Soba je že na pogled zelo stara. Na sredini je velika postelja z dvema nočnima omaricama in sliko konjev nad posteljo. Pri vratih pa stoji še stara omara, ki je sicer zelo dobro ohranjena. Odprem okno in vhihnem svež podeželjski zrak, dokler.. Dokler ne zagledam kako v mene buljita dva majhna otoka. Deklica in majhen deček in mi pomahata. Najprej ju ne prepoznam, dokler ne zagledam zraven niju staro zajetno gospo. Sestro od moje babice teto Liv!! Takoj se mi posveti, to sta vnuka tete Liv!!
Odhitim po stopnicah navzdol v vežo, kjer jim odprem vrata. Zraven imajo majhne vanilijeve kolačke in ko se vsedemo za mizo jih takoj zmanjka. Med prijetno malico se pogovarjajo o vsem možnem, dokler ne reče majhna deklica po imenu Sara, da je včeraj zvečer videla Angel, ki je jahala črno belega konja. Teta Liv jo pogleda in v očeh se ji vidi, da želi naj spremenijo temo, dokler ne vpršam, kdo je Angel? Komaj dokončam stavek mi babica takoj odgovori, da je to bila deklica, ki je včasih živela tukaj in imela rada konje, ampak se je z svojo družino preselila že pred kakšnimi 3 leti in, da se je Sara zagotovo zmotila in je videla nekoga drugega, saj je bila nevarna in kradla.
Vse skupaj se mi je zdelo čudno, ampak mi je srce govorilo naj bolj verjamem Sari bolj, kot pa babici...
SE NADALJUJE...