Katie

Iz nahrbtnika izvlečem telefon ter natipkam odgovor Neznani številki.
Katie: Čakam.
Iskreno sem kar zadovoljna s svojim odgovorom, ki je kratek in jedernat. S pogledom ujamem Alexa, ki se utrujeno naslanja na okno izložbe. Videti je grozno ljubek. Kjub temu, da je oblečen v preprosto belo majico in sivo trenirko je videti res privlačno. Sklepam, da je ravno prišel iz fitnesa. Namesto, da pogleda mene kot začaran strmi v izdolgočaseno Anno, ki mu vsake toliko vrne pogled pri tem pa močno zardi ter si zatakne pramen kodrastih las za ušesa. Spomnim se kako zelo sem se trudila v prvem letniku, da bi se Anna pridružila skupini popularnih deklet na gimnaziji. V skupini smo bile tri. Autumn, Lana in jaz Katie. Vse tri smo lepotice gimnazije in ko smo zagledale Anno smo vedele, da mora biti del naše skupine. Vendar je le zgroženo odklonila povabilo ter se še isti dan postrigla na kratko. Od takrat naprej jo sovražim. Nima veliko prijateljev. Le piflarja Maxa in punco Hanno, ki ima okoli sto kil. Sama si je zakuhala tako družbo. Še predobro se zaveda, da bi bila lahko ena izmed najpopularnejših deklet na šoli a je raje prikupna skejterka z čudnima prijateljema.

Anna

Zdi se mi čudno, da smo se vsi zbrali skupaj ob istem času na istem kraju zato prekrižam roke na prsih ter odločno pogledam Kevinu v oči.
"Zakaj si tukaj?"
Ga hladno vprašam. Sovražim njega in vse na njem. Razlog je... Nenavaden in potrudila se bom, da ne bo noben izvedel zakaj. Vsi okoli mene se prebudijo iz svojih mislih sploh pa Alex, ki je zdaj le nekaj centimetrov stran od mene. Se mi samo zdi ali se mi tip približuje? Ob te misli se stresem.
"Zakaj te zanima?"
Ostro vpraša ter se na vse pretege trudi, da mu ne bi bilo treba pogledati v moje oči. Ne olajšam mi dela. Zavijem z očmi. Kako je ta fant neumen.
"Se ti ne zdi čudno, da vsi nekaj čakamo?"
Mu pojasnim in Kevin skomigne. Živčno pogleda na svoj telefon in obraz se mu takoj omehča. Stavim, da mu piše njegova punca - Lana. Dekle z korejskimi potezami, polnimi ustnicami in neverjetno gladko kožo.

Alex

Strinjam se z Anno zato stopim korak naprej in ponesreči z roko oplazim Annino dlan. Ob tem se zdrzne in se umakne na stran bližje oknu izložbe.
"Prav ima. Ni čudno, da smo vsi tukaj? Ob istem času?"
Rečem in Katie silovito prikima, da ji sijoči lasje divje poskakujejo po ramenih. Prisežem, če bi jo zdaj vprašal kaj sem rekel bi me le opazovala z svojimi veliki očmi in našobljenimi ustnicami. Kevin se nakremži. Kreten. Niti trudi se ne razumeti.
"Dobila sem spročilo neznane številke."
Reče Anna ter dvigne telefon in še preden bi uspel kaj reči nas zmoti ženski krik, ki prihaja iz izložbe na katero sem se malo prej naslanjal. Sliši se pok pištole in le nekaj trenutkov zatem metek razbije izložbeno okno. Koščki stekla mi zarežejo nad desnim očesom. Iz rane mi začne liti kri in bolečina je neznosna. S težavo pogledam okoli sebe ter zagledam Anno, ki nepremično leži na tleh poleg nje pa čepita Kevin in Katie. Anni kri lije iz ustnic ter roke. V njeno nadlaht je zapičen velik kos stekla.

Kevin

Fak, fak, fak... Ne morem mirno gledati lužo krvi, ki se širi na tleh ob Anni zato izvlečem telefon ter pokličem reševalce. Katie je prvič videti zares zaskrbljena saj z papiranimi robčki briše kri, ki kaplja iz Anninih ustnic. Ne zmeni se za njeno novo od krvi umazano kratko krilce in majhen košček stekla, ki se ji je zaril v stegno. Kmalu slišimo sirene reševalcev in preplavi me val olajšanja. Anna ni več naša skrb. Lahko se bom mirno vrnil domov in bral. Branje je moj skriven hobij za katerega ne ve nihče. Moški star okoli štirideset let oblečen v reševalni plašč Anno odnese v reševalno vozilo. Nekaj minut zatem pripelje tudi policijski avto. Z njim pripelje še kakšnih pet enakih vozil. Iz njih iztopijo policaji ter si začnejo ogledovati oklico. Eden od policajev stopi do nas.
"Vas lahko pospremim v policijsko pisarno? Zastaviti vam moramo nekaj vprašanj po tem, ko si ogledamo teren."
Mirno reče nato pa se namršči ko opazi Alexa in Katie, ki prav tako krvavita.
"Potrebujeta zdravniško oskrbo zato pojdita z poškodovanim dekletom."
Jima ukaže in brez besed se odmajeta do reševalnega vozila. Policaj se zazre vame. V nepoškodovanega fanta, ki slučajno ni bil žrtev napada. Super... Samo še tega se mi je manjkalo. Jasno je, da bom glavni osumljenec napada.
"Ti pa pojdi z mano. Pogovoriti se morava."
Reče in nimam druge izbire kot, da mu sledim v policijski avto. Ko že mislim sesti v avtomobil me nekaj prešine. Nismo bili edine žrtve napada. Stečem do izložbe in v njej zagledam mrtvo žensko.

POROČILO

Danes napadeni štirje dijaki in prodajalka. Poškodovani trije ena žrtev v kritičnem stanju, prodajalka mrtva.


Neznana številka: Presenečenje! Oh, nisi še umrl... Kakšno razočaranje. Pazi se me naslednjič. Pa lepe sanje!