Hej! Tuakj nov del, uživajte
»Alice? Mi boš prosim odgovorila na vprašanje??« iz razmišljanja o mami me je potegnil razdražen glas učitelja Wilsona.

»Lahko prosim ponovite vprašanje gospod? Nisem vas ravno dobro slišala.« v zadregi sem rekla in učitelj je z vzdihom ponovil vprašanje. Katy je z zaskrbljenim izrazom na obrazu gledala proti meni. Nikoli še nisem ne bila pozorna pri pouku. Katy je kot vsi vedela, da je moja mama umrla, a ni vedela za zlorabo, ki jo prejemam od očeta. Dobro je vedela, da ji nekaj skrivam, ni bila neumna. A kot najboljša prijateljica ni nikoli preveč spraševala. Že pred leti je odnehala s tem, saj je vedela, da ji bom povedala, ko bom pripravljena. Če bo to sploh kdaj. Oče mi veliko grozi.

Zazvonil je zvonec in odpravili sva se na kosilo, nato pa na športno vzgojo. Za tem je sledila književnost, ki sem jo imela sama. Katy je bila na francoščini. Sedla sem za prazno mizo, kakor vedno in poslušala začetek predavanja gospe Mason. Potem pa je nekdo potrkal na vrata in v razred je stopil še en fant. Predvidevala sem, da novinec. A s tem se nisem preveč obremenjevala, še naprej sem brala strani v učbeniku, ki nam jih je dodelila učiteljica.
»Oprostite gospa učiteljica. Na šoli sem nov in malo sem se izgubil v iskanju te učilnice« se je opravičil novi. Gospa Mason se je ob tem (rahlo) spogledljivo nasmehnila in rekla: »Oh ne delaj si skrbi dragi! Lepo te je spoznati, sem učiteljica Mason. Če boš kdaj potreboval karkoli sem tukaj.Daj no, povej nam nekaj o sebi«
Ob njenem glasu sem komaj skrila smeh. Gospa blizu 50-ih se je spogledovala z 17 letnikom. Moram povedat Katy, sem se spomnila. Še vedno pa jima nisem posvečala pozornosti, brala sem učbenik.
Fant se je rahlo nervozno odkašljal in začel »Hm živjo. Jaz sem James Brown, z družino smo se preselili iz Francije. Imam dva brata in eno sestro. Lepo bo spoznati vse vas.« Ah torej je Edwardov brat, sem pomislila, a nisem dvignila pogleda in brala naprej. Nato pa...


» Hej, je ta stol morda že zaseden, gospodična…?« zaslišala sem gladek glas, s prikupnim francoskim naglasom v njem. Končno sem pogledala gor in čeljust mi je skorajda padla na tla.
Imel je čudovite, kodraste, umazano-blond lase in postavo podobno Edwardu. Njegove oči so bile najlepše smaragdno zelene barve, kakor oči Harryja Potterja (nisem si mogla pomagat, da ne bi pomislila na to). Ko sta se najina pogleda srečala, sem začutila, da se je v meni nekaj premaknilo. Fuj, kako sirasto. Naenkrat sem se zavedala, da verjetno buljim vanj kot popoln idiot in, da še vedno čaka na moj odgovor. Čutila sem, da se je na moja lica priplazila rdečica.

»Ehm, i-me mi je Al-alice. In n-ne, tu še ni za-zasedeno« sem zajecljala v odgovor in še globlje zardela. James se je v odgovor samo zahehetal in sedel na stol. Oba sva se nato osredotočila na predavanje.

Gospa Mason je začela »Razred, odločila sem se, da boste eno oceno pridobili s književnim projektom. Delali boste v paru, z učencem s katerim sedite. Vaša naloga je napisati zgodbo, žalostno, veselo, romantično, dolgo, kratko, ni preveč važno. Želim le videti, da ste v delo vložili veliko truda in predvsem čustev. Želim začutiti vaša čustva v zgodbi.«


Ob njenih novicah sem skoraj umrla. Še en projekt?? Jaz, Alice Smith sovražim skupinske projekte skoraj tako kot svojega očeta. In ta je glavni razlog, da jih ne maram. Moj oče mi nikdar ne pusti, da grem na obisk h komur koli, razen h Katy. In nikomur ne pusti v najino hišo, niti Katy. Zato imam pri nalogah v skupini vedno težave. A odločila sem se, da Jamesa ne bom pustila na cedilu, pa naj stane kar hoče. Waw, na tem fantu je bilo nekaj posebnega.
»Alice« me je poklical James, »imaš v petek po šoli čas priti k meni? Mislim, da je bolje čim prej začeti na nalogi«
V grlu mi je nastal cmok. Oče me bo dobesedno ubil, a Jamesu nisem hotela dati vtisa lene šolarke, ki nikoli 'nima časa'. To pa res nisem bila.

»Seveda, James. Z veseljem pridem. Poskušala bom s sabo prinesti par idej za zgodbo.« sem se nasmehnila. Malo sva se pogovarjala o tem najine naloge, ko je zvonec zazvonil konec pouka.


»Adijo Alice. Se vidiva v petek« se je James poslovil in odšel. Bil je kakor angel. Moj angel.

Z vzdihom sem čim počasneje prišla do vhodnih vrat in stopila v hladno septembrsko vremem, na pot proti peklu.

Upam, da vam je bilo všeč. Lajkajte, komentirajte prosim!