Zjutraj sem se na hitro uredila ter v usta vrgla kos kruha. Nato sem pohitela proti avtobusni postaji, kjer me je pobral šolski avtobus. Danes na njem ni bilo Briana. Upala sem, da vsaj v šoli bo. Ne vem zakaj, a želela sem si vsaj nekaj tiste normalnosti.
Ko sem stopila v veliko stavbo - mojo gimnazijo - sem ga zagledala, kako je s prijatelji klepetal pri svoji omarici. Hitro in tiho sem odšla mimo njih. Kljub temu me je opazil ter se nasmehnil.
"Hej, Jess!"
"O, hej."
Njegovi prijatelji so ga začudeno pogledali. "Imaš punco? Nisem vedel!" je dejal eden izmed njih.
"Le prijateljica je, tepca," se jima je zarežal. Meni pa rekel: "Oprosti... Radi me zafrkavajo."
"Že dobro, haha. Se vidimo v razredu!" sem rekla in pomahala.

V razredu sem sedla za svojo mizo. Sedela sem sama. Priznam, malo mi je bilo dolgčas... A kaj morem? Od nekdaj sem bila tiha, in ne preveč punčkasta. Ko so druge nosile krilca in obleke sem jaz raje nosila hlače. A takšna sem bila. Iz sanjarjenja me je zdramil glas ene izmed sošolk.
"Heeej, Jess."
Začudeno sem jo pogledala. "Oj!"
"Torej... Preidiva kar k bistvu!"
Stresla je s sijočimi lasmi, nato pa se nagnila bližje k meni, da sem jo lahko slišala le jaz.
"Prste stran od Briana, punca. Moj je. Če se ga dotakneš... Pazi se me!" je dejala. Začudeno sem jo pogledala, a sem ostala tiho. Z visoko dvignjeno glavo je nato odšla do svoje mize. Kot naročeno, pa je ravno takrat v razred stopil Brian.
Dekle, ki me je še malo prej nadlegovalo je steklo do njega. "Oj, Brian," je zažgolela.
"Hej, Celia."
Njegov glas ni bil sladek kot njen. Bil je... Hladen. Očitno je bilo, da je ne mara. Nato se je obrnil proti meni in mi pomahal. "Ojla, Jess. Kako si?"
Začudeno sem ga pogledala, nato pa se nasmehnila. "Hej še enkrat!"
Nato je Brian stopil do Celie in ji rekel, dovolj na glas, da sem lahko slišala tudi jaz: "Če boš nesramna do Jess, se ne bo dobro končalo. Razumeš?"
Videti je bilo, da bo Celio pobralo. V obraz je postala čisto rdeča. Briana je gledala kot, da bi bil prikazen.
"S-seveda," je zajecljala, nato pa sedla na svoje mesto, zopet polna ponosa. A zgodilo se je. In mislim, da si bo zapomnila.
"Um... Hvala ti."
"Za?"
Rahlo se je nasmehnil ter me pogledal. "No ja... Za tole zdaj. Res, hvala."
Še enkrat se je nasmehnil, potem pa odprl zvezek ter si začel zapisovati račune, ki jih je narekovala profesorica. Sama pa se na račune nisem mogla najbolj osredotočiti, ko pa sem ves čas gledala njegove temne oči, svetle, fluffy lase in njegovo lepo postavo. Priznam, že dolgo nisem videla tako čednega fanta.


Po pouku me je na hodniku ujela Celia. "Videla sem, kako ga gledaš."
Začudeno sem jo pogledala, kljub temu, da sem vedela, da ga res. "Veš kaj? Gledam lahko kogar hočem."
Moj glas je bil hladen.
"Ja, kogarkoli razen mojega fanta!"
Iz oči se ji je bliskalo, nekaj pa mi je pravilo, da se to ne bo dobro končalo. Preden sem ji lahko odgovorila, me je udarila. Močno. Nato me je brcnila. Me zgrabila za lase, jih vlekla. Ko sem želela odreagirati, je mimo mene švignil šop temnih las. V naslednjem trenutku je Celia ležala na tleh.
"Si dobro?"
Ko sem si opomogla od bolečine sem ob sebi zagledala dekle prijetnega videza ter prijaznega nasmeha.
"Ja... Hvala," sem tiho rekla.
"Hej, vse dobro. Mimogrede, Jasmina Country sem! In glede Celie... Ja, vidim, da si jo že spoznala," se mi je kislo nasmehnila.
"Jaz sem Jess Walls. In še enkrat hvala. Sama si je nisem upala udariti... Saj veš, nočem zasrati že prvi dan."
Zarežala se mi je, nato pa je do naju stopil fant, ki sem ga na videz poznala iz osnovne šole.
"Jasmina, tukaj si! O, živijo, Jess."
"Jess, to je moj fant, Eric," ga je predstavila Jasmina.
"O, Eric, hej! Počasi bom morala iti. Adijo, Jasmina. Hvala ti še enkrat, haha, dobra si bila!"
"Ni problema, še kdaj," mi je pomežiknila. "Mimogrede, za prijatelje sem Jas."
Namenila sem ji polovični nasmešek nato pa odšla.

Med hojo domov sem premlevala pretekle dogodke. Če sem Jasminin namig prav razumela sva sedaj prijateljici. In... Po dolgem času sem spet zaljubljena. Morda celo srečno zaljubljena!
"Jess, živijo!" je bilo prvo, kar sem slišala, ko sem prišla domov.
"Oj, mami."
"Ne izgledaš ravno najboljše volje, mala. Je bilo kaj narobe?" me je zaskrbljeno vprašala.
"Ne... Le utrujena sem," sem zavzdihnila in pobegnila v svojo sobo.
Tam sem se ulegla na svojo posteljo ter za trenutek zaprla oči. Kako bi bilo če bi bila normalna? To si tako želim, a sedaj ni več poti nazaj. In potem je tukaj še Brian... Ta presneti Brian.

"Jess."
Mehak glas me je prebudil iz razmišljanja.
"Hej, Amelia," sem utrujeno zavzdihnila. Ni mi bilo do še enega pogovora o mojih močeh.
"Ej." Njena roka je potovala do mojega ramena. "Ni ti treba. Razumem, če je preveč."
Ostala sem tiho. Njene besede so mi prišle do živega.
"Ne... Je že dobro. Zmogla bom."
"Prav. A sedaj je čas da začneš, draga moja. Najti moraš še tri lisičje znake: lahko so kjerkoli. Ko jih najdeš, me pokliči. Dobro?"
Njene oči so se sprehajale po mojem telesu. Ko so se moje oči srečale z njenimi, sem v njih zagledala iskrice. To je bilo življenje. Veselje. Veselje do življenja.
S težavo sem pogoltnila cmok v grlu. "Prav."
"Nasvidenje, Jess," je dejala, preden je izginila. Sama pa sem ostala v sobi, kjer sem bila na varnem. V meni pa je divjal pravi vihar, ki je grozil, da bo kmalu butnil na plan.
Na stranišče moram, sem pomislila in stopila skozi vrata moje sobe na ozek hodnik.

Ko sem opravila potrebo, sem se razgledala po naši majhni kopalnici. Pogled se mi je za trenutek ustavil na umivalniku, nato pa potoval naprej. A hitro se je vrnil nazaj. Na umivalniku sem zagledala znak. Ja, tisti znak. Lisico. Stopila sem do znaka ter se ga rahlo dotaknila. Moji prsti so lahkotno drseli po gladki kovini. Ko sem dlan položila na sredino znaka je moje telo preplavila toplota. Moje telo je žarelo. Iz oči se mi je bliskalo.
Le stala sem lahko tam in opazovala svojo kožo, ki se je svetlikala. Svetloba je bila medla, a vseeno - bila je.
Nato pa se je naenkrat vse končalo. Koža se je vrnila v normalno stanje. Le da... Bila sem bolj polna. Bolj polna nove moči, ki se je naselila vame. Nekako sem sedaj vedela, kaj moram storiti, ko najdem še druga dva znaka. Vedela sem kaj moram. A nisem vedela, kaj mi bo to pomagalo.
"Našla si ga."
Njen glas mi je postajal domač, in nisem se je več ustrašila, kadar se je kar prikazala.
"Ja..."
Moj glas se je izgubljal v novi moči. Globoko sem vdihnila. Nisem mogla zajeti zraka. Panika. Tesnoba. Hitro sem se zgrabila za pljuča in začela grabiti po zraku.
"Hej, hej, mirno!"
Amelia je klečala poleg mene na brisači ter me opazovala. Njene oči so potovale po mojem telesu ter ga preiskovale. Težko sem dihala, a sem se počasi umirila. Zrak mi je zopet začel polniti pljuča.
"Morda... morda sem se motila, Jess. Najbrž je to preveč zate," je tiho dejala. "Oprosti, da te vlečemo v to."
"Jaz bom dobro," sem se potrudila zveneti odločno, ne ranjeno. Kotički ustnic so se mi rahlo privihali. Nasmeh mi je vrnila.

"Jess, si konec? Kopalnico potrebujem!!" sem zaslišala Adriana.
"Seveda, pridi!" sem zavpila nazaj. Amelia je v trenutku izginila.
Odpravila sem se nazaj v svojo sobo, kjer sem se usedla za pisalno mizo. Dobili smo kup domače naloge, ki najbrž ne bo preveč enostavna... energije za to pa nisem imela. Ah, matematika lahko počaka. Odprla sem svojo beležko, ter začela risati. Risala sem Briana. Preden, da sem se zavedla sem imela v svojem zvezku eno risbo več.
"...lahko greva?..."
"...mogoče spi, ampak lahko poskusiva."
"Najbrž se bo..."
Iz kuhinje sem slišala drobce pogovora Adriana in... Oh, saj res, pri njem je bil njegov najboljši prijatelj. Hitro sem vstala iz ter odprla vrata svoje sobe, ki so vodila na ozek hodnik. Tiho sem stopala po lesenih stopnicah ter prišla do kuhinje.
"Jes, hej, haha. Mislil sem da spiš!" me je Adrian pozdravil.
"Spim, pa ja. Znana sem po tem, da spim sredi dneva," sem se mu zarežala.
Nato sem se obrnila k Chrisu. "Hej, Chris. Prosim, brzdaj mojega brata. Nočem ostati brez kakšnega krožnika, kot zadnjič..."
Zasmejala sem se, on pa mi je pomežiknil.
"Eeej, saj nisem bil samo jaz kriv!"
Adrian me je pogledal z nagajivim pogledom, ki je govoril drugo kot njegove besede.
Chris je nato spregovoril. "Khm... No, ja, mislila sva te nekaj prostit... Zvečer bo v mestu nek žur... Bi šla z nama? Za vsak primer, saj veš..."

"Um... No, prav," sem se jima nasmehnila nato pa se pobrala nazaj v svojo sobo.
Peljala naj bi ju na zabavo? Mogoče, mogoče pa bo še zabavno. Bom vsaj lahko šla v nek kot in raziskovala svoje moči.

_______________________

guyss nou deu je tukiii :) res res hvala usm za usak lajk, komentar, pac use mi full pomen:heart::heart: