hejla ljubčki, ta del bo v prvi osebi razlagala ena Poljakinja (prebivalka Poljske) sam tok da veste.:kissing_heart:

Moje ime je Agnieszka, živim v Varšavi, glavnem mestu naše prelepe države, Poljske. Moja starša sta zadnje čase zelo čuuudna; ko rečem zadnje čase, mislim zadnjih nekaj dni. Ko so pred tremi na poročilih povedali, da so sateliti od cele zahodne Evrope padli v morje in da ljudje čudno izginjajo,so me starši nagnali iz sobe in od takrat ne smem več gledati poročil.

Danes zjutraj sta mene in mojega sedemletnega bratca Bastiana (jaz sem stara 12, skoraj 13 let) poslala k kmetu po hrano. Kmet Dante je obilen možakar sedemdeset let star, ki prodaja zelenjavo, sadje, mlečne izdelke in kruh. Vse je domače in radi kupujemo pri njem, še posebej zdaj, ko so zaradi varnosti ljudi zaprli trgovine. Pri njemu pa mi je še bolj všeč to, da ne prodaja mesnin in nam ne teži, ker smo vegetarijanci. Pa tudi zato, ker meni in Bastianu vedno da kaj sladkega. :)Torej, hodila sva po cesti. Ulica je bila prazna. Nikjer nikogar. In zraven ta prekleti občutek, da te nekdo opazuje. Bastian me je močneje stisnil za roko in me pogledal v oči:" Agnieszka, a se tut teb zdi, da naju en gleda?" ( moj bratec ne zna govoriti slovnično) "Seveda naju ne, Bastian, ne bodi smešen," sem se zlagala in pogledala vstran. Upala sem, da ne bo opazil moje laži. Prijela sem se za zlato verižico in zamrmrala molitev bogovom, v katere ne verjamem, naj bo vse v redu. Najina babica Gordana, ki je zelo verna, naju jih je naučila, ko sva bila mlajša. V bližnjem grmu je nekaj zašelestelo. Sunkovito sva se obrnila. Ničesar ni bilo. V tistem pa je iz grma skočila postava. Kako dramatično, ravno v tistem so čez sonce zaplavali oblaki. Zakričala sem. Bitje je bilo zavito v črne krpe, po celem telesu, in imelo je žareče zelene oči v obliki velikih mandljev. Trudila sem se zadržati hrano v želodcu, ko sem opazila, da se njegovih dolgih krempljev drži strjena kri. Naju bo ubil? Zagotovo. Zgrabil je Bastiana in mu strgal majico. Zavreščal je in zaklical "Agnieszka, pomagaj!!" ko mu je bitje neusmiljeno iztrgalo srce. Po licih so mu drle solze, ko je skušal še nekaj izdaviti, a mu ni uspelo in umrl je.*i* Moj mali bratec je MRTEV! *i* Mi je odmevalo po glavi, pa spet in spet in spet in... in spet... Poskušala sem bežati ali kričati na pomoč, pa mi ni uspelo, morala sem ostati tukaj in se boriti za Bastiana. Prišlek je njegovo še utripajoče srce vtaknil v malho. S tresočimi rokami sem izvlekla telefon in vtipkala 113. Bitje se mi je približalo in mi z vratu strgalo verižico. Nato mi je kremplje zapičilo globoko v prsi. Zastokala sem, a še preden je moj stok izzvenel, ravno v hipu ko sem začela klicati policijo, mi je tujec iztrgal srce. Uraden glas policista je dejal "prosim" jaz pa sem zavpila na vsa moja raztrgana pljuča in se zgrudila. Kri je močila pločnik, tako kot dež, ki je pričel padati, bitje pa je zapihalo in izginilo v nebo.
Koso prišli policisti; je bilo za Bastiana in Agnieszko že zdavnaj prepozno.

Naslednje jutro je bil največji naslov varšavskih novic *b* POLICISTI NAŠLI NOVO ŽRTEV: DVA OTROKA Z IZTRGANIM SRCEM SAMA IZKRVAVELA NA PLOČNIKU *b*



Ta del je še men mau skeri, sori za to.Lepe praznike še naprej!