Hoj!
Izglasovali ste, da začnem naprej pisati zgodbo o čarovnici Liesel. Tudi jaz sem dobila navdih, in kot obljubljeno, danes novi del po dooooolgem času!
Če se ne spomnite kaj se je dogajalo, je tu prejšnji, 10. del:
https://www.pil.si/forumi/pisalnica/nisem-vec-liesel-ampak-carovnica-liesel/10
Potrudila se bom del objaviti tudi jutri.
Lp,
Super sister :sparkling_heart:
~~~~~~~~~~~~~~~~
"Hej, zbudi se!"
Že ob 6:30 sem na nogah, pri Emini postelji. Dobro sem spala. Postelje na Bradavičarki niso fuč.
"Daj no!" sem še enkrat, tokrat glasneje, zavpila Emi. Ta je le krmežljavo zamežikala proti meni.
"Kaj pa ti je? Saj ni niti sedem ura!" je krmežljavo rekla Ema.
"Res je," sem odgovorila, "ampak poglej: na Bradavičarki sva! Pred zajtrkom si raje poglejva grad."
Poskočno sem šla v kopalnico kjer sem si umila zobe, potem pa sem se preoblekla v plašč.
Ema se je le počasi zmigala. Jasno je bilo, da se ji niti slučajno ne da vstati; sigurno doma spi do desetih. Ampak nič zato. Jo bom že jaz navadila.
"Si? Odlično! Greva!" pomignila sem ji na stopnice in skupaj sva se odpravili skozi portret.
Pokukali sva v čisto vse učilnice. Vmes pa sva srečali tudi Zhoprnacka.
"Uuuu prvi črvi!"
Emo je zgrabil za nos, ter jo dvignil v zrak.
"Spusti jo!" sem potiho zakričala, ampak seveda ni imelo učinka. Bolje bi bilo, če nebi rekla nič.
"Hahaha!" se je le butasto krohotal.
"Auuu!" je od bolečin vpila Ema. "Izpusti me ti butec neumni! Teslo zarukano!"
Uau, nisem si mislila, da zna Ema toliko kletvic.
Stresla sem z glavo. Ni bilo časa za razmišljanje o kletvicah, ki jih Ema zna, ali kletvicah, ki jih ne zna. Panično sem pogledala po učilnici, dokler nisem zagledala majhne kredence ob tabli. Začela sem mrzlično brskati po predalih, in našla škatlo z rezervnimi palicami.
Zgrabila sem eno, jo uperila proti Zhoprnacku in zavpila:
"Ideowoda!"
Verjetno sem premočno zamahnila s palico, ali kaj takega, ker je iz palice začela bruhati voda, kot da bi cev za zalivanje nastavila do konca. Zhoprnacku je curek vode brizgnil direktno v nos, tako da je padel nazaj ter se začel grozno odkašljevati. Ema pa je trdo pristala na mizi.
"Auč..." je zaječala.
"Si v redu?" sem jo vprašala.
"Bo. Kako znaš ta urok?"
"Mami me ga je naučila. To je pravzaprav edini, ki ga znam."
"Hm, lepo. Ta urok je baje težek. Učijo se ga šele v šestem letniku."
"Kaj res? No, ka..."
Na hodniku so se pojavili živčni koraki, verjetno namenjeni prav v učilnico, v kateri sva bili z Emo. No, sigurno sva zagnali veliko hrupa...
"Hitro!"
Ema me je potegnila za roko ter naju zbasala za omaro.
Skozi vrata je pokukal Filch.
"Sigurno spet Zhoprnack!" je zarobantil. "Kje si, tele?"
Z nosom je začel riti po zraku, kot da bo s tem dosegel, da se mu bo Zhoprnack prikazal pred očmi.
Seveda se mi nič zgodilo. Gospodična Noriss, ki se je Filchu motala med nogami pa je oči uperila v omaro, za katero sva se skrivali midve z Emo. K sreči tega Filch ni opazil. Še enkrat je z očmi prečesal učilnico, po tem pa se zasukal na petah, in odšel.
~~~~~~~~~~~~~~~~~