Ojjjjjjj! Tukaj nov del moej zgodbe! Če mi bo uspelo bom napisala še en del, danes... Pomenilo bi mi, če bi napisal komentar in stisnil like!
Lp,
Super sisters:sparkling_heart:
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
"LIESEL!" je nekdo kričal. Omotično sem se zbudila. Nad mano se je sklanjala Lana in me stresala.
"Oh, zakaj me tako zgodaj budiš?!" sem jo jezna vprašala.
"Danes gremo na Prečno ulico!"
"Ohhh saj res!"
Hitro sem skočila z postelje in stekla v kopalnico. Umila sem si zobe in si oblekla kavbojke in pulover s kapuco z znakom Bradavičarke. Obula sem si čevlje in dprla vrata.
"Čakaj, vzemi jakno," je rekla mami. "Zunaj je kar mrzlo."
"OKiiii!"
Čez 10 minut smo z avtom parkirali pred majhnimi črnimi vrati na katerih je pisalo PRI POČENEM KOTLU. Vstopili smo. Pri pultu je stal brezzobi možak, ki ga je mami pzdravila z 'Živijo Tom!'.
"Oooo, pozdravljena Mangerova!" je vzkliknil Tom in pokimal z glavo. Potem smo šli skozi obokan prehod, do stene iz opek.
"Glej in se uči," me je pogledala mami.
Izvlekla je palico in potrkala po treh opekah, ki so bile že preej opraskane. Opeke so nato oblikovale ogromen podhod in stopili smo na Prečno ulico, ki je bila polna ljudi. Začela sem se razgledovati. Najbolj mi je v oči stopila trgovina Vse za Quidditch z metlami in v izložbi je kraljevala Ognjena strela 20.
"Uaaaaaaaau," sem dahnila. "Mami, a lahko tole metlo?"
"Ne, ljubica, saj imaš Ognjeno strelo 8."
To je bilo res. In metlo bom vsekakor nesla na Bradavičstko.
2Pojdimo najprej po njige," je rekel oči.
"Ne, bomo to na koncu, ker jih je res veliko in bodo težke," je odkimala mami.
TAko smo zavili v trgovino PLAŠČI MADAM MALKIN.
"Dober dan!" nas je pozdravila madam Malkin.
"Živijo, jaz grem v 1. letnik ali lahko dobim 2 plašča pa še enega toplega?" sem v eni sapi vprašala.
"Seveda, koliko si visoka?"
"150 cm."
Madam malkin mi je še izmerila pas, potem pa odšla v skaldišče po moj novi plašč. Bil mi je kot ulit. Plačali smo in se s plašči odpravili v Apoteko, kjer smo kupili sestavine ki jih bomo potrebovali za čarobne napoje. Potem smo zavili še po kotel. Ker smo rabili še rokavice, smo jih vzeli na stojnici ki je bila postavljena ob cesti. Ostala nam je še palica in pa seveda Lepopis in Pivnik. Lepopis in pivnik je lahko bi rekli, knjigarna. Tam kupiš knjige in papir in pisala itd. To vem, ker sem šla dostikrat z mami po papir in peresa, pa z očijem po hrano (ker ga je mama pošiljala, pa sem šla jaz zdraven, da nebi kaj narobe kupil).
"Pojdimo k Olchenbatu," je predlagala mami. "Tam imajo najboljše palice."
Tako smo se odpravili k Olchenbatu.
"Dober dan," je pozdravil g. Olchenbat.
"Živijo."
"Greš v prvi letnik?" Si sama?"
"Oh, ne nisem sama. Starši so tukaj," sem pomignila v kot kjer so stali mami, oči in Lana. "Sicer pa ja, grem v prvi letnik, ja."
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~