Hellouu!!:heart:
Spet sm tle z novo zgodbo. Je fantazijska, mal o vampirjih, pa o magiji pa to. Pa še to:
:warning:*b*OPOZORILO:*b*:warning: *b*ta del je loh mal grozljiv (ne poznam vaših meril), nikjer ni nč označen, sam tok da boste vedl*b*
Uživite!:kissing_heart:

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

*b*1. POGLAVJE: Vlak*b*



Zbudila sem se, ko se je cel vlak nenadoma ustavil. Skoraj me je vrglo na drugo stran kupeja, a sem se uspela oprijeti roba okna. Vsi ostali potniki so spali. Nenadoma se mi je zazdelo res mraz. Moj dih se je v zraku spremenil v kaplje vode. Tla so počasi začela zamrzovati, in tudi na oknu se je pojavil led. Ozrla sem se okrog sebe, v kupe, ki ga je osvetljevala le mesečina. Nenadoma se je vlak močno stresel, a od drugih potnikov ni bilo nobenega odziva. Po koži me je spreletela mrzlica. Potem pa sem zaslišala praskljanje. Kot bi nekaj ostrega in kovinskega tiho praskalo ob tla vlaka. Videla sem postavo, ki je šla mimo našega kupeja. Začela sem dregetati. Močneje sem se zavila v volnen pulover, ki sem ga nosila. Potem sem vstala. Previdno sem odšla do vrat kupeja, da bi pogledala, če sem si samo domišljala, ali je res nekaj tam zunaj. In takrat je vlak speljal. Nobena luč se ni prižgala, le premikati smo se začeli. Odprla sem vrata in stopila ven, na hodnik. Mraz me je v trenutku zarezal do kosti. Da bi se ogrela, sem si rokave potegnila čez dlani in se objela. Nerodno sem hodila skozi vagon, dokler nisem zagledala nečesa belega. Rahlo sem se sklonila, da bi pogledala ležečo star. Zagledala sem človeka. Zavreščala sem in odskočila. Njegov vrat je bil povsem izmaličen in na tleh je bila luža krvi. Vlak se je zamajal in zvrnila sem se nazaj. Trdo sem priletela na ledeno mrzla tla in se splazila stran od trupla, dokler se nisem s hrbtom zaletela v vrata vagona. Potem pa sem za sekundo zagledala rdečo svetlobo, a je takoj izginila. Nenadoma mi je ledeno mrzla roka pokčila usta. Zgrabila me je panika. Opletala sem z rokami in skušala odgnati napadalca. Potem pa sem že ležala na tleh povsem praznega vagona. No, skoraj povsem praznega. V njem so bile namreč lutke.

Ko sem jih zagledala, sem zavreščala. Bile so velike lutke z vrvicami, belo kožo, potrganimi lasmi, krvavo rdečimi ustnicami, in bile so podobne mrtvim dekletom. Po stenah vagona so bile praske in packe krvi, del strehe pa je bil steklen videla sem, da je deževalo. Za sabo, v kotu vagona sem zagledala še več trupel in še enkrat zakričala. Imelo me je, da bi zajokala, tako močen je bil moj strah. Bilo je kot bi se znašla v grozljivki. Vstala sem s tal si se obračala po vagonu, ter skušala najti izhod. A zdelo se je, da ga ni. Za mano se je priplazila postava. Nisem je videla. Spet mi je pokrila usta, ko sem poskušala zakričati. Drugo roko mi je povila okrog telesa, da se nisem mogla premakniti. Dojela sem, da je moški. Prestrašeno sem zakričala v njegovo dlan, a se je la zlobno zasmejal v moje uho. V oči so mi stopile solce in obmirovala sem. Tega si res nisem predstavljala za vožnjo na vlaku do moje gimnazije in dijaškega doma.
»Ljubka si, ko si prestrašena.« Ob njegovem glasu sem se zdrznila. Ni mogel biti star več kot osemnajst let. Roko je odmaknil od mojih ust in pogledala sem proti njemu. Imel je bledo polt, rdeče oči z zenicami podobnimi živalskim in vampirske podočnike.
»Saj me ne poznaš,« sem izdavila in zadržvala jok. Hladno se je zasmejal.
»Poznam te bolje kot misliš, Ava Jones.«
Oči so se mi razširile od strahu. *i*Kako ve moje ime?*i* »K-kako poznaš moje ime?«
Ni odgovoril le nasmehnil se je. S prsti je pobožal moj vrat in vedela sem, da me bo prej ali slej ugriznil. Potem pa se je zgodilo tako hitro, da sem šele potem opazila. S kremplji me je rahlo opraskal po ključnici, ravno toliko, da je ven prišla kri. Potem se je približal mojemu vratu. Njegov dih je bil topel. In potem je zagrizel. Hotela sem zavreščati, pa mi je spet zakril usta. Bolečina je bila vse hujša. Nekaj časa se od šoka sploh nisem mogla premakniti, a potem je v kri prišel adrenalin in poskušala sem se mu upreti. A me je preveč izčrpavalo. Po obrazu se mi je ulilo še več solz. Zastokala sem od bolečine. Počutila sem se, kot bi me nekdo od znotraj zažigal pri živem telesu. Kot bi nekdo iz mene srkal življenje. Vsa energija mi je pošla in obvisela sem v vampirjevih rokah. Mislila sem, da bom umrla. Kar ni nehal piti. Bolečina je kmalu presegla meje in povsem me je streslo. Potem se je vse ugasnilo.