Srepo sem zrla skozi okno in si dopovedovala, da bo jutri boljše. Vsak dan sem si, a vsak dan je bil enak že preteklim.
Ura je odbila osmo uro zvečer in zdaj zdaj me bo... "Aisha! Večerja!" No, tudi tokrat sem uganila. Kislo sem se nasmehnila in po temelito čistih stopnicah odkorakala naravnost v jedilnico. Sproti sem se ozrla proti televiziji, da bi videla kakšno neumno odajo spet gleda Lora. Prhnila sem in se ozrla proti kavču. Tako sem zaradi prizora na njem vsa namrgodena odšla in sedla za mizo. Lora je kot vedno prav kraljevo zasedala svoje najljubše mesto na zofi in večerjala. "Zakaj me sploh zanima?" sem se pomotoma vprašala na glas. "Kaj si rekla?" me je s pogledom prebodla mama. "Nič. Samo to, da bo najbrž tudi danes večerja izvrstna", sen se zlagala in nabodla košček mesa na vilico. Namuznila se je in si postregla z enolončnico. Kolikor hitro je bilo v moji moči sem pojedla nekaj koščkov mesa in kos kruha, ter odkorakala po stopnicah v mojo sobo. "Če se to sploh šteje za sobo" sem se opomnila in se razgledala. Nič drugega razen postelje, omare in pisalne mize ni bilo noter, če seveda odštejemo pajke, ki se radevolje sprehajajo pod posteljo. Iz omare sem nejevoljno potegnila Lorino raztrgano pižamo in se oblekla, ter brez pomisliti legla. Na kopalnico sem lahko kar pozabila, saj me noge preprosto niso več ubogale, moji možgani pa so potrebovali še kako dolg spanec. Veke so mi počasi popolnoma zakrile oči in potopila sem se v megličast vrtinec neskončnih brav...

Jezdila sem nadvse veliko tropsko ptico, ki je živčno prepevala. Spuščala se je proti manjši hišici na jasi sredi gozda in se pognala skozi odprto okno. Vznak me je vrglo s ptice in nejevoljno sem si popravila pramen las. Tedaj sem pa otrpnila in glavo počasi obrnila proti ognju v kaminu. Zdaj o ognjeviti ptici ni bilo najmanjšega sledu, temveč je na majhnem, od moljev pogriženem fotelju s prekrižanimi rokami sedela ženska z lasmi natako takšne barve kot perje ptice. Z nekom se je pogovarjala. "Zadnji čas je. Drugače bo luna opravila svoje" je zagodrnjal breztelesni glas. "Vem, vem Arnold" se je oglasila ženska in se skoraj neopazno zdrznila. "Opravi to do torka zvečer, drugače..." se je zakrohotal lastnik breztelesnega glasu. Nenadoma je počilo kot bi na tla padlo nekaj ogromnega in sledu o hladnemu glasu neznanega moškega ni bilo več zaznati. Ženska na fotelju je globoko dihala in z desnico na prsih zaprla oči. Nerazločno je nekaj zamomljala in izginila

Zbudila sem se vsa prepotena in vrtelo se mi je. Sanje so bile resnične kot mora in hladnega glasu nisem mogla pozabiti. "Zadnji čas je. Drugače bo luna opravila svoje" sem si zamrmrala v brado in skomignila z rameni. Nazaj sem legla in noč nadaljevala s črnino pred očmi. Nekje v glavi pa se mi je neprestano pojavljalo vprašanje: ali se bom naslednjega dne sanj še spomnila?
Tok!...Tok, Tok!...Bum, bum, bum!
V hipu sem se zbudila in segla po očalih na mizi. Kolikor hitro sem mogla sem odprla vrata in zagledala mamo. "Dobro jutrooo!" Sem zazehala in odšla iz sobe, naravnost v jedilnico. Kot vedno je zjutraj na mojem krožniku prevladovala polovica kosa kruha z malo masla in za požirek mleka v kozarcu. Ni čudno, da sem tako suha! Ozirala sem se po obrazih staršev. Pogled mi je drsel od mame, ki je vsake toliko odprla usta kot bi želela kaj reči in jih nazaj zaprla, pa vse so očeta, ki z skrbmi v očeh pogledoval ženo katera mu pogleda ni vrnila. "Zakaj sta tako čemerna?" Sem na koncu le zbrala pogum in prekinila mučno tišino. Lora, ki tega prej noti opazila ni je zdaj dvignila pogled. Ponovila je moje vprašanje. S tem sem si jaz zaslužila oster očetov pogled. Slednji je nato začel "Ah, vsakič jo je emmm...". Ozrl se je proti koledarju kjer je pisalo, da bo po prihajajoči noči polna luna. "Blizu polna luna sva malce znedena" ga je dopolnila mama, ki je sledila njegovemu zgledu in skrbno prečitavala koledar. Okej...