*roza*Noč, ko je nehala čakati*roza*

Mesto je tisto noč dihalo drugače.

Ne hitreje. Ne počasneje. Samo… globlje. Kot da bi vedelo nekaj, česar ljudje še niso.

Lana je sedela na robu strehe stare knjižnice in gledala, kako se luči spodaj razlivajo po mokrem asfaltu. Dež je ponehal pred nekaj minutami, a zrak je bil še vedno težak, nasičen z elektriko in obljubami. Imela je občutek, da če bi iztegnila roko, bi se lahko dotaknila nečesa nevidnega. Nekega roba sveta.

Telefon ji je vibriral v žepu. Ni ga pogledala. Vedela je, kdo je.

“Ne moreš vedno bežati,” je rekel glas za njenim hrbtom.

Ni trznila. Samo zaprla je oči.

“Ne bežim,” je tiho odgovorila. “Samo odločam se.”

Miha je stopil bližje. Njegovi koraki so bili previdni, kot da hodi po tankem ledu, čeprav je bila streha suha. Usedel se je poleg nje, ravno dovolj blizu, da je čutila toploto njegove roke, a se je ni dotaknil.

“Odločitev pomeni, da nekaj izbereš,” je rekel. “Ti pa samo čakaš, da bo nekaj izbralo tebe.”

Te besede so zadele globlje, kot je pričakoval.

Lana je bila vedno tista, ki je čakala. Čakala je, da mine nevihta. Čakala je, da oče pride domov. Čakala je, da jo kdo opazi. In ko jo je svet končno opazil — ko so njene fotografije začele potovati po internetu, ko so jo začeli klicati iz galerij, ko so ji ponujali razstave v mestih, ki jih še nikoli ni videla — je spet čakala. Da bo nekdo drug rekel: zdaj.

“Pariz,” je rekla nenadoma.

Miha je pogoltnil. “Ja.”

“To je tisto, kar si želiš, kajne?”

“Ne.” Njegov glas je bil trši, kot je hotel. “To je tisto, kar si ti želiš.”

Veter je zapihal med njima in jima razmršil lase. Lana je končno pogledala proti njemu. Njegove oči so bile temne, polne neizrečenih stavkov.

“Bojim se,” je priznala.

Ni bilo veliko ljudi, ki bi to slišali od nje.

“Česa?”

“Da če grem, izgubim vse. In da če ne grem… izgubim sebe.”

Tišina med njima ni bila prazna. Bila je nabita. Kot sekunda pred strelo.

Miha je segel v žep in izvlekel zmečkan list papirja. Položil ga je mednju. Bila je natisnjena letalska karta. Njeno ime. Jutrišnji datum.

Srce ji je zdrsnilo v želodec.

“Ti si—?”

“Poklical sem,” je rekel. “Sprejela si. Pred tremi dnevi. Samo… nisi jim dala končne potrditve.”

Lana je strmela v papir, kot da gleda drugo verzijo sebe. Tisto, ki si upa.

“Zakaj?” je zašepetala.

Miha se je nasmehnil, tisto rahlo, žalostno krivuljo ustnic, ki jo je poznala že od otroštva. “Ker te ljubim. In ker te ne bom gledal, kako postajaš manjša, samo zato, da ostaneš tukaj.”

Besede so se ji zarezale pod kožo.

Spomnila se je dneva, ko sta kot otroka tekla po istem strešnem robu in si obljubila, da bosta nekoč videla svet. Spomnila se je, kako je risala ob oknu, medtem ko je on bral na glas zgodbe o oddaljenih mestih. Spomnila se je, kako je prvič fotografirala njegov nasmeh, ujet med sencami.

“Če grem,” je rekla počasi, “ne vem, kdo bom, ko se vrnem.”

“Potem se vrni kot nekdo, ki si ga želiš spoznati,” je odgovoril.

V tistem trenutku je telefon spet zavibriral. Tokrat ga je vzela iz žepa. Na zaslonu je bilo sporočilo iz galerije. Zadnje opozorilo. Potrditev ali pa ponudba pade v vodo.

Prsti so se ji tresli.

Mesto pod njo je šumelo. Avti so vozili. Nekdo se je smejal. Nekdo je jokal. Nekdo je ravno zdaj spreminjal svoje življenje, ne da bi to vedel.

“Če ostanem,” je rekla, “bo vse isto.”

Miha je odkimal. “Ne. Ne bo. Ker boš vedela.”

To je bilo najhuje. Vedeti.

Lana je vdihnila. Globoko. Tako globoko, da jo je zabolelo v prsih. Potem je pritisnila na zaslon.

Potrditev poslana.

Svet se ni zrušil. Streha se ni stresla. Nebo se ni odprlo. Samo nekaj v njej se je premaknilo na pravo mesto.

Miha je zaprl oči, kot da je tudi on čakal ta klik.

“Jutri?” je vprašal.

“Jutri,” je rekla.

V njegovih očeh je videla bolečino. In ponos. In ljubezen, ki ni bila lastniška, ampak pogumna.

“Pridi z mano na letališče,” je rekla tiho.

“Seveda.”

Spustila sta se s strehe počasi, kot da vsak korak nekaj zaključuje. Ko sta stopila na ulico, je Lana začutila, da je mesto res drugačno. Ne zato, ker bi se spremenilo. Ampak ker se je ona.

Hodila sta brez besed, dokler nista prišla do križišča, kjer so se njune poti vedno razhajale — levo proti njenemu stanovanju, desno proti njegovemu.

Tokrat se nista ustavila.

Miha jo je prijel za roko. Ne kot nekdo, ki jo želi zadržati. Ampak kot nekdo, ki ji pomaga stopiti naprej.

In Lana je prvič v življenju nehala čakati.

Ne na očeta.
Ne na dovoljenje.
Ne na popoln trenutek.

Noč se je zaprla okoli njiju, mehka in temna, kot zavetje pred neznanim. In nekje visoko nad mestom je letalo rezalo skozi oblake, proti jutru, ki ga še nihče ni poznal.

Jutri bo odšla.

Ampak nocoj — nocoj je izbrala sebe.

In to je bil začetek vsega.