Prvo poglavje: Pobeg

Listje je šelestelo v popoldanskem soncu. Bil je čisto navadni spomladanski dan. V gozdu je bilo mirno in spokojno. Tišino je le v trenutkih zmotilo petje ptic, šelestenje listov in žlobudranje potočka. Na jasi pa si poleg čričkov in žuželk lahko opazil tudi dve postavi ležeči v visoki travi.

Ena izmed njiju je bila punca. Po izgledu bi lahko bila stara približno 15 let. Bila je čudovita. Njeni kot pepel črni lasje so ji padali po hrbtu. Njen obraz je imel sicer ostre poteze a za njimi je bilo prepoznati nežnost in prijaznost. Oči, ki so bile za odtenek svetlejše kot njeni lasje so se iskrile na soncu. Na polnih in temno rdečih ustnicah pa ji je počival miren in blag nasmešek. Oblečena je bila v oprijete rjave hlače in preprosto rumeno bluzo. Poleg nje je ležal fant. Bil je videti malo starejši od nje in ni ji bil dosti podoben. Imel je pšenično svetle lase, ki so mu razkuštrano padali čez oči. Te so bile temno zelene, spominjale pa so na pogled v gozd. Že na pogled si lahko zaznal prijazne poteze obraze, katere je le še poudaril prijazen nasmešek. Oblečen je bil v črne raztegnjene hlače in prav tako dolgo črno majico. Ležala sta v visoki travi in ni bilo videti, da bi ju na svetu skrbela kakršna koli stvar.


Minilo je nekaj časa nato pa se je fant obrnil k punci. "Si se kdaj spraševala kako srečni smo lahko?" Je vprašal z nežnim začaranim glasom. Punca je odprla oči, kot, da bi prej še spala in se zazrla v njegove gozdno zelene oči. "Ja res smo lahko srečni. Ampak jaz sem srečna zaradi ene stvari," Mu je odvrnila in ni odmaknila pogleda. "Res? Zaradi česa pa?" Je hudomušno odvrnil fant in se ji malo približal. "Poskusi uganiti," Se je nasmehnila še ona. "Hmm... Nevem ravno... Mogoče kakšen namig?" Na obrazu fanta se je nasmešek le še večal in še malo se je primaknil k punci. Zdaj ju je en od drugega ločeval le še kakšen centimeter. "Srečna sem, ker si ti tukaj z mano, Erol. Zato sem srečna," Je dahnila punca in razdalje med njima zdaj ni bilo več. Njune ustnice so se združile v eno. Minil je trenutek in poljub se je končal. "Kaj res? No, nad tem pa nisem presenečen..." Je rekel fant -po imenu Erol- takoj za tem. Punca se je zasmejala in zopet poljubila Erola. Nato je med njima zavladala tišina.

"Tudi jaz sem srečen, da sem tukaj s tabo, Mel. Ljubim te,"
"Tudi jaz ljubim tebe,"
"Ampak jaz te bolj,"
"O ne, jaz te bolj,"
"Ampam jaz te bom vedno. Do zadnjega diha te bom ljubil. Pa, če je ta zadnji dih danes ali pa čez sto let. Vedno te bom ljubil,"

Njun "prepir" je nenadoma potihnil. Mel so se nenadoma orosile oči. "Nehaj! Ne govori tako. Še dolgo dolgo časa boš z mano. Pa, če ti je všeč ali ne. Ne boš... ne boš umrl," Ena sama solza ji je spolzela po licu. Erol je s svojimi mehkimi dlanmi objel Melin obraz. "Poglej. Ljubim te z vsem srcem in vedno te bom. A, če se mi kdaj kaj zgodi prosim ne obžaluj zame. Pojdi naprej in poskrbi, da boš v redu ti in tvoji bratje in sestre. Samo ti lahko poskrbiš zanje. Prav? Si me razumela, Mel?" V njegovem glasu je bilo videti, da se ne šali. "Ja. Prav," Je Mel šibko rekla in prikimala. Erol je nato legel v travo in Mel stisnil v močen objem.


"Vse bo še v redu. Pravzaprav je že v redu. Rad te imam," Je Erol prigovarjal Mel in ta se je malo pomirila. Dvignila je glavo in mu namenila še en dolg strasten poljub. "V redu sem, prav. Ne skrbi zame. Skupaj sva močna, ampak, da sva močna skupaj mora biti močen vsak sam. Se spomniš tega?" Mel se je bridko nasmehnila. "Rekel si mi na najinem prvem zmenku. In nato si me prvič poljubil," Je zasanjarila Mel, Erol pa se je samo nasmehnil. "Ja, spomnim se. Tega ne bom nikoli pozabil," Spet je zavladala tišina. Prisluhnila sta zvokom narave, ki so bili tik pred sončnim zahodom najlepši.




A naenkrat kot bi odrezal s puško, so se zaslišali strašni kriki in zvoki napada. Prihajali so nekje iz notranjosti gozda. Tako Mel kot Erol sta poskočila po konci. "Kaj se dogaja?! Kaj je to?" Je kričala Mel in se panično ozrla k Erolu. Ta je zaklel. "Napadli so! Pridi, teciva!" Stekla sta v gozd. Vse bližje, kot sta bila notranjosti gozda vse glasnejši so bili kriki. Erol se je nenadoma ustavil in z roko zaustavil Mel, ki je hotela steči naprej. Ustavila sta se za drevesom s širokim deblom za katerega se je zdelo, da vse zakriva. "Erol, pojdiva naprej! Vsi so tam! Sophie, Max, Jim... Rešiti jih morava!" Je ukazovalno zakričala Mel. Po licih so ji stekle solze. "Ostani tu! Pomagati grem, ti pa se ne gani od tu!" Erol se je obrnil k Mel. "Se ti je zmešalo?! Da te bom pustila samega kako greš naravnost v možno smrt?!" Mel je zgrabila Erolovo roko. Solze so ji drle po licih in krčevito je jokala. Svet se ji je v trenutku obrnil na glavo. "Mel, prosim! Prosim, zaupaj mi! Ne bom umrl, prav? Obljubim ti!" Mel je načeloma verjela v obljube a tokrat ji ni bilo dovolj. "Erol ljubim te, ne bom te izgubila," Je hlipala Mel in se nenadoma pognala izza okrilja drevesa. Stekla je naravnost v boj in vedela, da ji bo Erol sledil. Pred njo se je razpostrl grozen prizor.
*****

Hej!
Prvi del nove zgodbe je tukaj! Hvala vam če ste ga prebrali in vesela bom vsakega komentarja in lika. Vam je zgodba všeč? Pa dolžina same zgodbe? Hvala če boste odgovorili na vprašanji!
Lepo se imejte!<33

Ena izmed članic Svete Trojice...