*i*Soraya*i*

Priznam, bilo me je strah. Že vse, odkar je tolmun zamrznil, me je spreleteval čuden srh. Nekaj je bilo… drugače.
S prsti sem tipala po steni in se skušala ne spotakniti ob kaj. Bilo je temno kot v rogu.
»Sta.. sta še tu?« sem zaslišala Chaseov glas.
»Jaz sem tu,« sem rekla in poiskala njegovo zapestje.
»Nekje bi morala biti luč,« je rekel Rosin glas. Z roko sem še naprej tipala po steni. Zdela se mi je cela večnost, ko se je prehod razširil. Videla sem vijoličasto svetlobo, ki je prihajala izza ovinka. Zagledala sem tudi Chasea in Roso. Držali smo se za roke, da smo ostali povezani.
»Naj *i*gremo*i* tja noter?« je vprašal Chase.
Pogledala sem nazaj proti predoru, iz katerega smo prišli. »Imamo kako drugo izbiro?«
Chase je pritrdilno pokimal. »Okej. Gremo proti čudni vijolični svetlobi.«
Spustili smo roke in Rosa je šla prva. S prsti je drsela po črkah, ki so bile vgravirane v steno. »*i*Preklet bo tisti, ki se drzne dotakniti diamantnih zvezd,*i*« je na glas prebrala. »Diamantne zvezde?«
»Morda diamanti v tolmunu,« sem rekla, preden bi se lahko ustavila. Rosa se prej *i*je*i* dotaknila diamantov v tolmunu.
»Mislim, da ne. Poglejta.« Chase je s prstom pokazal proti stropu. Na njem so se bleščali diamanti različnih oblik. Vse skupaj je sopominjalo na nočno nebo.
»Diamantne zvezde…« Rosa je očarano strmela v strop.
»Zakaj bi se jih kdo sploh dotikal? Saj so skoraj nedosegljive,« je ramišljal Chase.
»Morda so stoletja nazaj ljudje poskušali vzeti diamante. Saj veš… ker so dragi.« Rosa se je nato spet posvetila vijolični svetlobi. »Gremo naprej,« je rekla in se podala proti njej.

Ni trajalo dolgo, ko se je hodnik razširil v veliko okroglo dvorano. Ob steni je na vsakem delu dvorane stal kip živali. Bilo jih je sedem. Najbližje nam je bila orjaška kača, za njo volk, nato lisica, potem samorog, za njim kitajski zmaj, nato feniks in na koncu navaden zmaj. Po stropu so bile posute *i*diamantne zvezde*i*. Na sredini sobe je bila majhna okrogla mizica do katere so vse okrog nje vodile stopnice. Na mizi je ležala majhna svetleča stvar, s take razdalje nisem mogla videti, kaj. Točno nad mizico je bila v stropu luknja v obliki popolnega kroga, ki je bila z vrha prekrita z nečim, da sonce ni prišlo noter.
»Vau.« Chase je previdno stopil v dvorano in sledila sem mu. Rosa je ostala pri vhaodu. Njen izraz je bil miren, a videla sem strah v njenih očeh. Počasi je stopila v dvorano. Počasi smo se približali središču. Nenadoma se je za nami zaslišal glas.
»Dolgo sem te čakala, Rosa Leroy Daime.«


*i*Rosa*i*

Vsi naenkrat smo se obrnili. Pri kipu samoroga je stala ženska. Imela je vranje črne lase, bila je videti izredno mlada in lepa. Imela je svetlo polt in čudovito postavo. Nosila je temno vijolično obleko s srebrnim pasom in srebrno tiaro na glavi. Bila je *i*ona*i*. Ženska, zaradi katere sem zdaj stala tu.
»Kaj hočeš?« sem hladno vprašala in iz nožnice potegnila bodalo. Nasmehnila se mi je, kot bi bili stari prijateljici. Pogledala sem Sorayo, ki je s pogledom zmedeno preskakovala od mene do zvezdne ženske.
»Kdo si?« je zarenčal Chase, ki je očitno ugotovil, zakaj je ne maram. Navadno mi ni bilo všeč, da je bil zaščitniški, a zdaj sem mu bila močno hvaležna.
»Stella sem. Nimfa zvezd. Nismo ravno… razširjene,« je rekla.
»Torej nisi duh,« sem rekla.
»Ne. Nesnovna sem lahko samo v čisti zvezdni svetlobi ali mesečini,« je odvrnila. »A tu sem zaradi nečesa drugega.«
»Khm… O čem govorimo?« je zmedeno vprašala Soraya. Čisto sem že pozabila, da je bila tam. Zmedeno je strmela v Stello.
»Obstaja legenda o sedmih elementih, ti je verjetno ne poznaš. Očitno je resnična,« sem ji razložila.
»Mislim, da sem jo že nekje slišala…« Soraya se je ustavila, preden bi povedala kaj več.
»Kje?«
Obotavljala se je. »Ne vem,« je na koncu rekla. Po njenem izrazu sem vedela, da laže, a se zdaj nisem želela spuščati v podrobnosti.
»Ni vsa legenda resnična,« me je opozorila nimfa. »Del o sedmih junakih v večini ni resničen, ker se to še nikoli ni zgodilo. Naj vam razložim: Obstaja sedem elementov.« Z roko je zamahnila po prostoru, kot bi želela povedati, da tu najdemo odgovore. »Ogenj, keterega predstavnik je navaden zmaj,« – pokazala je na kip zmaja – »voda, katere predstavnik je vodni kitajski zmaj,« – pokazala je na kitajskega zmaja na drugi strani sobe – »zrak, katerega predstavnik je feniks, zemlja, katere predstavnik je volk, zvezde, katerih predstavnik je samorog,« – pobožala je velik kip samoroga po smrčku – »čas, katerega predstavnica je lisica in…« Obmolknila je.
»Zlo,« sem dokončala. »Gigantska kača.« Zdelo se je, da je cela dvorana utihnila ob tem.
»V resnici je veliko večja od tega kipa tu. Ne vem, če bi se sploh lahko stlačila v to dvorano,« je povedala nimfa.
»O, super. Gigantska kača,« je sarkastično zamrmrala Soraya.

»Torej. Zakaj smo tu?« sem vprašala.
»Vidiš te luknje na čelih kipov? Tam bi morali biti kamni, napolnjeni s čisto močjo njihovega elementa. Razdeljeni so po svojih templjih. Samo dva sta tu,« je potrpežljivo razložila Stella. »No, bila sta tu.«
»Katera dva?« sem vprašala.
»Zvezde…« Stella je pomignila, naj ji sledimo. Pripeljala nas je do mize na sredini sobe. Na njej je ležala majhna lesena škatlica. Stella jo je previdno prijela in odprla. V njej se je svetlikal zelen kristal trikotne oblike.
»In zlo,« je dodala in pokazala na kamen. Nenadoma so se iz kamna začele izvijati črne in zelene meglice. Zdelo se je, da iz njih šepetajo glasovi:
*i*Razočaranje si.*i*
*i*Tvoj brat je umrl za nič.*i*
*i*Ubij nimfo.*i*
*i*Ubij nimfo in dekle.*i*
*i*Ubij ju!*i*
Stella je sunkovito zaprla škatlo in glasovi so potihnili. »Zlo je nemogoče nadzorovati. Lastne misli ima. Celo najbolj zveste in dobre ljudi lahko spreobrne. Zbudi jezo v njih. Zbudi spomin na to, kar te je nekoč zlomilo.« Gledala je mene, kot bi vedela, kaj so mi glasovi govorili. Pogledala sem svoja prijatelja. Chase je bil videti povsem miren, kot bi lahko prenesel vse, samo da me zaščiti, Soraya pa je bila videti grozno bleda. Nisem vedela, kaj so glasovi govorili njima, a zagotovo ni bilo dobro. In zakaj so glasovi hoteli, da ubijem Sorayo? Saj mi nikoli ni ničesar naredila.
*i*Še,*i* sem grenko pomislila. *i*Ničesar mi*i* še *i*ni naredila.*i*
Te misli sem pregnala iz glave in se osredotočila na Stello.
»In kje je zvezdni kamen?« sem ledeno hladno vprašala. Poskrbela sem, da Chase in Soraya na mojem obraz nista opazila ničesar, niti, ko so spregovorili glasovi.
Nimfa zvezd se je nasmehnila.
»Okrog tvojega vratu visi,« je rekla. »Izbral je lastnico.«
Z roko sem segla do ogrlice z vijoličastim kamnom v obliki krajca lune. Snela sem jo in kamen staknila z vrvice.
»Oh, ne. Ne vračaj ga. Zdaj je tvoj. Ko boš umrla se bo vrnil nazaj na to skrito mesto in čakal naslednjega izbranca,« je rekla. Ko je izgovorila besedo *i*umrla*i*, se mi je zdelo, da je mislila, da bom umrla kmalu.
»Lahko zdaj gr – ?« preden sem dokončala, me je Soraya prekinila.
»Kje so ostali kamni?«
*i*Pa smo tam,*i* sem zavzdihnila v mislih.
»Na skritih mestih drugih elementov. Zdaj pa morate oditi. Bojim se, da se vam čas izteka. Razen, če ga najdete.« Tako je Stela izginila v vijoličnem oblaku in spet smo stali na temnem hodniku.
»Sovražim nimfe,« je zamrmrala Soraya. Tiho sem se strinjala z njo.
»Gremo ven,« sem predlagala.

* * *
haaaii<33:kissing_heart:
sori za čist predolg del, ampak res nism vedla, kako končt.
Bye,
lysm:sparkling_heart:
loly:maple_leaf: