Bila je sončna poletna sreda. Klari je razbeljeno avgustovsko sonce žgalo po ramenih, naslanjala se je na krmilo kolesa in čakala na brata da konča z nogometnim treningom. Izza vogala pride Leon ter se ji nasmehne "Greva?". Klara se vzravna in zapelje proti križišču. Po nekaj pritiskih na pedala je morala počakati pred cesto, brat ji je zaklical izza hrbta "Zapelji na…." Klara ga ni slišala zaradi trušča mimo vozečih se avtomobilov, pritisnila je na pedala…

Pred njo se je zabliskala rdeča karoserija tovornjaka, Klari so se razširile zenice in čez oči ji je padla tema. Bilo je kot da bi spala, vendar njen spanec je bil pust, brez sanj, brez mor. Niti naključna misel ji ni tavala po glavi, bilo je spokojno in tiho. Mislila si je… nič.
Njene misli so bile tope in neuporabne. Nato je začela odpirati oči. Pričakovala je, da bo zagledala svojo domačo sobico, ampak nad njo se je začela slika, ki je bila meglena in nerazločna. Nekako je lahko iz megle izbezala sliko mladeniča v fluorescentno oranžnem jopiču z odsevniki.
Ko je opazil, da je budna ji je v oči začel svetit z sila močno lučko. Klara se je od svetlobe spačila in želela obrniti pogled stran od nje, a glave ni mogla premakniti niti za milimeter, ker je njena glava počivala v tesni oranžni čeladi. Njena glava je bila težka, vse kar je lahko v tem trenutku razmišljala je bila tista sladka črnina.
Nad njo se oglasi moški glas "Kako ti je ime?", njegove besede so bile jasno razločne in sila glasne, odgovori mu "Klara Capek". Lastne besede so ji odmevale po glavi, reševalec pa je slišal le zamolklo momljanje. Mladenič je nekaj zaklical svojim kolegom in skupaj so dvignili Klaro v avto.

Med vožnjo jo je eden od reševalcev ves čas nekaj spraševal, vsaka izrečena beseda pa jo je treščila po možganih, Klara je bila neizmerno izmučena želela si je samo spanca. "Lahko zaspim?" reševalec ji hipno odgovori "Samo zaspi ne, ostani budna!" Klara je zastokala. Reševalec je pograbil majhno plastično reč, ki je na eni strani imela iglo, in jo potisnil Klari pod kožo. V njeno roko je po cevki počasi kapljala prozorna snov, njene misli in čuti so se začeli bistriti. Samo sebe je preklela zakaj si je za trening naredila konjski rep, ki ji je sedaj držal glavo v sila neudobnem položaju, ampak stisnila je zobe saj je do zdaj že vedela kam jo peljejo. Ni mogla premakniti niti enega od udov svojega telesa "Ali bom hroma?" je pomislila in oči so ji zameglile solze "Zakaj sem to naredila svoji družini, zakaj?" In bušnila je v jok.

Ko se je naslednjič osvestila ni več ležala na neudobnih, trdih nosilih temveč na mehki bolniški postelji. Ležala je v prostorni beli hali, obkrožale so pa jo tri ženske v belem.
V hali so ležali tudi drugi bolniki, tiho je zaječala "Pojdite pomagati drugim, bom že v redu.". Ena od medicinskih sester je zmajala z glavo in se ji nasmehnila "Ali imaš zelo rada ta oblačila?" Klara ni vedela kaj naj odgovori, zato je samo pokimala. Medicinski sestri se je smehljaj poravnal in pomignila je drugima dvema naj jo pomagata dvigniti. Na vso moč so se trudile, da ji nebi premaknile hrbtenice niti za en sam centimeter. Klara se je počutila sila neumno, kot dojenček, ki ga morajo drugi hraniti in oblačiti. Počutila se je nesposobno. Ko so jo preoblekli v pikčasto bolniško haljo so jo odpeljali naprej. Klara ni morala kaj da je nebi vse skupaj celo malce zabavalo. Na tisti postelji se je počutila kot na ladji, ki jo ženejo valovi. Klara je oboževala morje in misel, da leži v ladijskem trupu med tem ko barko zibajo valovi jo je pomirjala.
Tisti dan je videla več rentgenov kot v njenem celem življenju. Zdaj je ležala v bolniški sobi, ne spomni se da kdaj so jo prepeljali sem zato je sklepala, da je vmes ponovno padla v nezavest. Obkrožale so jo cevke in številni monitorji. Skušala se je vzravnati a je trebušne mišice niso ubogale. Odkrila je odejo in se zazrla v svoja prsa in roke, "Kot izgleda imam vse ude nepoškodovane" nasmehne se ko vidi, da lahko premika prste na nogah, a še vedno ni mogla vstati. Odločila se, da bo njen projekt, da se čim prej postavi na noge. V sobo je vstopila medicinska sestra "Obisk imaš!" skozi vrata je stopil njen oče, prinesel ji je nekaj stvari ter si z njo izmenjal nekaj besed, nato pa odšel. Klari je bilo všeč, da je bilo tako saj je vedela, da mu ni bilo niti približno prijetno gledati njegovo hčer v takem stanju.Klara je bila pošastno lačna ampak ji niso pustili jesti. Pogleda v vrečko v kateri je bila prozorna tekočina "Hrana pa taka" namršči se in se obrne na hrbet. Ni imela kaj za početi zato je začela šteti modre pike na svoji beli halji. Kasneje je prišla tudi njena mama, ta je s Klaro ostala do večera, brala ji je in skupaj sta pele Klarino najljubšo pesem na sila neubran način, da so dojenčki v sosednji sobi začeli jokati. To ji je bilo všeč saj se ni počutila… saj veste kot udeleženka v prometni nesreči.
Prvi dnevi za Klaro niso bili lahki. Še vedno je bila v šoku, ni mogla sama hoditi, njena rana na hrbtu pa se je lepila na obleko, da ji je trgalo kožo. Vsak da je bil boljši, končno je lahko sama stala, lahko je jedla in ni ji bilo več treba ves dan preležati med sevkami in monitorji. Lahko je bila spet normalna, rana na hrbtu je izginila brez sledi.

V tistih dnevih ni zajokala niti enkrat več, njeno življenje se ni končalo, zavedala se je da je imela neizmerno srečo, saj je o njenem življenju odločala ena sekunda…
________________________________________________

To zgodbo sem se odločila napisati, ker sem v svetovalnici videla, da je nekaj pilovcev na točki, da razmišljajo o tem, da bi si iz depresije kaj naredili, to zgodbo posvečam tistim, ki ste kadarkoli za trenutek razmišljali, da vaše življenje ni ničesar vredno.
Žalostna resnica je, da ljudje resnično začnemo ceniti svoje življenje, ko je to le sekundo stran od smrti. Moramo biti hvaležni, da smo živi, da lahko hodimo, dihamo, delimo nasmehe s svojo družino, to je dovolj velik razlog, da smo na zemlji.
Lp vaša Bird lover
___________________________________________________________
Moja zgodba:
Zmajsko srce 10. del:
https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajsko-srce-x-del
Zmajsko srce 1.- 9. del:
https://www.pil.si/pisalnica/objava/zmajsko-srce-1-9-del
Moj profil:
https://www.pil.si/pilovec/ka/109/profil
Zgodba od MiniJinny:
san magisco 1. del:
https://www.pil.si/pisalnica/objava/san-magisco
San Magisco 2. del:
https://www.pil.si/pisalnica/objava/san-magisco/2